Sprevod slovenskega društva Sv. Barbare v Creutzwaldu leta 1930
Na fotografiji iz leta 1930 je prikazano veliko število Slovencev, ki so takrat prebivali v Creutzwaldu. Večina med njimi je delala v rudniku premoga in zato so bili tudi člani stanovskega društva Sveta Barbara.
Mesto Creutzwald je nastalo leta 1810 s povezavo treh vasi: La Croix, La Houve in Wilhelmsbronn. Do leta 1961 je bilo znano kot Creutzwald-la-Croix, ko se je ime poenostavilo. Do takrat je bilo ime odveč, saj nemška beseda “Kreuz” in francoska “Croix” pomenita “križ”.
Podobno kot druge občine v današnjem departmaju Moselle, je bil Creutzwald od leta 1871 do 1918 del Nemškega cesarstva. Med drugo svetovno vojno je bila občina priključena tretjemu rajhu, osvobojena pa je bila šele decembra 1944.
Tri vasi so se Franciji pridružile leta 1766, nato pa so bile s dekretom Napoleona I. z dne 24. marca 1809 združene v eno samo občino: Creutzwald. Kasneje se je občina preimenovala v Creutzwald-la-Croix, kar se odraža tudi na pročeljih postaje še danes. Nazadnje pa je leta 1961 mesto ponovno dobilo prvotno ime gozda: Creutzwald.
Tri glavne dejavnosti Creutwalda so bile:
Steklo
Prvi industrijski razcvet je bil povezan s steklom, zahvaljujoč obilici lesa v gozdovih in prisotnosti kremenčevega peska v tleh – materialov, potrebnih za obratovanje steklarskih peči. Prvo obrtno steklarno je med letoma 1602 in 1603 ustanovila družina Condé, steklarskih mojstrov iz Šampanje. V Creutzwaldu je do sredine 17. stoletja sočasno delovalo več steklarn, ki pa so postopoma propadle. Zadnjo steklarno, imenovano La Houve, ustanovljeno leta 1705 za oživitev dejavnosti, je leta 1843 kupila steklarna Meisenthal. Edine preostale priče nekoč cvetoče dejavnosti v Creutzwaldu so Place de Condé, Place des Verriers in štirje kozarci, ki so shranjeni v Mestni hiši in so del zgodovinskega dediščine.
Železo
Jeklarska industrija se je začela v gozdu Houve na pobudo družine Quien, ki je postavila dva plavža, ki sta sprva delovala na oglje. Uporabili so premog, potem koks. Sila, ki jo je proizvedla voda potoka Bistena, je omogočila aktiviranje puhal, s katerimi se je zvišala temperatura v pečeh. Železarstvo se je zares razvilo šele na pobudo Charlesa de Wendla. Ta je celo cvetela do revolucije, ki je to dejavnost zavrla. Leta 1814 je François Payssé znova zagnal proizvodnjo. Nato je tovarna prešla v roke družine Schlincker. Plavže so zaprli in ostalo je le litje železa. Družina Quinchez je prevzela vodenje podjetja. Park in ulica “Quinchez” spominjata na njegov čas v Creutzwaldu. Končno sta livarno leta 1929 prevzela brata Schmitt. Po drugi svetovni vojni so jo dokončno zaprli.
Danes je ohranjena le ena zgradba iz rdeče opeke, ki je priča tej industrije v Francjiji.
Premog
Razvoj premogovnika v Creutzwaldu se je začel z potopitvijo jaška Marie na sedežu 1 v La Houve leta 1895 s strani družbe “Société des Mines de le Houve”, ki jo je vodil Jules Schaller. Proizvodnja se je hitro razvijala, in leta 1908 je bil zgrajen še sedež 2 podjetja La Houve. Jašek Barrois je bil potopljen leta 1935. Skupaj je bilo sedem jaškov, vsak na svoji lokaciji, sestavljajoč “Rudnik de la Houve”. Ob zaključku delovanja leta 2004 je ta rudnik proizvedel 106 milijonov ton premoga in bil v svojem času eden najsodobnejših rudnikov v Evropi. Pomembno je prispeval k razvoju mesta. Sedež de la Houve je bil zadnji aktivni rudnik premoga v Franciji.
Kovček 