Dolgo časa nisem obiskal Izole. Ne ravno tako nedavno, kot fotoreporter Dela, Janez Zrnec, ko je posnel pričujočo fotografijo z naslovom »Čez dan ribiško ladjevje tovarne Delamaris počiva v izolskem pristanišču«.
Leta 1976 je Elda G. diplomirala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani z naslovom »Analiza gospodarstva občine Izola s posebnim ozirom na pomorsko ureditev in vlogo v slovenskem obalnem območju«. Takrat sem bil prepričan, da je ta del Izole enostavno imenovan – pristanišče. Všeč mi je bilo, ker je bilo majhno in zaščiteno pred vetrovi, dostopno le manjšim ladjam. Izolani so to pristanišče gradili, popravljali in celo malenkost povečevali skozi stoletja.
Šele mnogo let pozneje sem, ko se je kolega iz letnika FSPN, Drago Mislej – Mef, preselil iz Postojne v Izolo in začel izdajati časopis Mandrač, izvedel, da ima Izola že od 13. stoletja dalje pristanišče, imenovano »Mandrač«. Prvotno je bilo namenjeno pristajanju manjših ladij. Danes, v svetu, ki je osredotočen na veliko rast, povečave in razvoj, mi izolski mandrač postaja vse bolj všeč. Sprašujem se, zakaj bi ga sploh želeli povečevati, in ne le njega. Premalo se zavedamo, da vsaka rast oziroma povečava na eni strani, najsi bo to Slovenija, Balkan, Bližnji vzhod, pomeni zmanjšanje, odhod, izgubo, izumrtje; na drugi strani sveta pa, spet, najsi bo to Slovenija, Balkan, Bližnji vzhod…
Kovček 