To niso ovce ali razvaline snežnih kupov, temveč cvetoči grmi. Fotografijo je maja 1973 posnel Andrej Triler, na velikem pašniku med Knežakom in Bačom.
V teh depresivnih dneh večkrat razmišljam o tem, kako je ta fotografija pomirila mnoge naše rojake v Avstraliji, ki so od tam odšli prav iz teh krajev. Tudi tam, pod južnim križem, obstaja veliko podobnih pašnikov, kjer se pasejo številne ovce. Vendar misli njihovih prebivalcev ob pogledu na tamkajšnjo pokrajino niso enake tistim, ki so jih doživeli ob ogledu te fotografije. Bolj ko so jo opazovali, bolj so slišali opozorilo in opomin: ‘Sedaj, ko ne kosiš več, se grmovje vedno bolj razrašča.”
Ko so v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja odšli, so na tem pašniku tu in tam rasli posamezni grmi. Ves čas bivanja v Avstraliji so se spraševali: ” Kaj bo, če sploh kaj bo, ko se bom vrnil domov…'”
Tudi mnoge, ki nismo v tujini, zaboli to vprašanje.
Kovček 