Udeleženci Evropskega prvenstva v nogometu, ki bo drugo leto v Nemčiji so znani. Na srečo je med njimi tudi Slovenija. Mnogo je tistih, katerim se lahko za to zahvalimo. Franc Kopatin je prav gotovo eden izmed njih. Ne definira ga zgolj njegova vloga nogometaša ali funkcionarja, ampak njegova predanost nogometu , ki odraža resnično globoko zasidranost te strasti v njegovem vsakdanjem obstoju.”
Nogomet je življene – je naslov avtobiografske knjige Franca Kopatina, slovenskega gospodarstvenika, nogometaša in nogometnega funkcionarja. Knjigo je Franc Kopatin, doma iz Podnanosa v Vipavski dolini, izdal spomladi letos. Čeprav na prvi pogled spada v kategorijo zbornikov o posameznikovi športni poti, ki so nedvomno koristni, pa gre za nekaj več. Nogomet je več kot le igra; to je neskončen vir navdiha, strasti in brezpogojne ljubezni. V knjigi Franca Kopatina, se svet nogometa razkriva kot osrednji element, ki napolnjuje vsak kotiček njegovega življenja. Ko beremo o nogometu v tej avtobiografiji, ne gre zgolj za pretekle tekme in dosežke, temveč za globoko zakoreninjeno strast, ki preveva vsako besedo. Nogomet je tu več kot le igra, je neprecenljiv del avtorjevega življenja.
Na strnjen in pregleden način opisuje dolgo, pestro in tudi zanimivo življenjsko pot Vipavca. Od nadobudnega nogometaša, ki ga usodna poškodba gležnja ni odvrnila od nogometnega igrišča, temveč le postavila v novo vlogo,. Nogomet ni zgolj igra s 22 igralci na igrišču; je življenjski slog, ki utripa v srcu vsakega resničnega navdušenca. Skozi oči Franca Kopatina, postane nogomet nekaj večjega, nekaj, kar presega zgolj športno igro. Tudi v nogometu. V njej je kot nogometni funkcionar lahko odigral precej več časa, kot bi jo lahko sicer kot aktiven nogometaš. Od nadobudnega nogometaša, ki ga usodna poškodba gležnja ni odvrnila od nogometnega igrišča, temveč ga je postavila v novo vlogo.
Ob zaključku svoje nogometne funkcionarske vloge leta 2012 je bil verjetno edini, ki se je lahko pohvalil, da je bil aktiven nogometni funkcionar že v bivši državi in s svojim delom dolga leta nadaljeval tudi v Sloveniji. Kot »večni« podpredsednik Nogometne zveze Slovenije je bil aktivna priča delovanja vseh dosedanjih predsednikov le te , ter seveda tudi selektorjev slovenske nogometne reprezentance. Mnogo zanimivih detajlov je zelo korektno tudi v svoji knjigi opisal. Kot funkcionar NZS je veliko potoval. Potovanja je vedno jemal odgovorno, na njih se je tudi pripravljal. To se vidi iz knjige, kjer so praviloma ob posameznem kraju opisane tudi najpomembnejše kulturne institucije kraja, ki jih je obiskal.
In še zanimivost, čeprav je bil začetnik Lionsov na Goriškem, pa mu je v Montevideu «padel« v oči znak Rotarya., ki ga ni zatajil . Še več, v knjigi je to tudi omenil.. Po takih malenkostih lahko ocenjujemo njegovo odkritosrčnost.
Mene osebno pa je knjiga prevzela v dveh detajlih: v prvem, ko je v letu 2011 društvo Slovenija v svetu organizirala 4.svetovno prvenstvo Slovencev po svetu. Kopatin je temu dogodku namenil veliko prostora in mu dal težo, ki mu jo drugi v Sloveniji ne bi dali. In drugi, morda še pomembnejši detajl.
Maja 2014 je slovenska nogometna reprezentanca 12 dni gostovala po Južni Ameriki.”. Veliko zaslug za to turnejo je imel g.Zupan iz Buenos Airesa. Kopatin mu je v knjigi dal ustrezno priznanje in zahvalo.
V času mojega dela z izseljenci sem doživel veliko primerov, ko so slovenski izseljenci posameznikom in skupinam iz Slovenije pri njihovem gostovanju v tujini veliko pomagali, tudi marsikaj dali. Toda žal vse prevečkrat se je to hitro pozabilo Tudi v marsikaterem poročilu, ki je bil napisano ob povratku domov, o dobronamerni vlogi izseljencev ni bilo dovolj besed , če so sploh bile.
Še bolj ganljiv je opis srečanja Kopatina s svojo sestrično iz Urugvaja, s katero se sploh še nikoli nista srečala.” Tak opis lahko da le nekdo iz zgornje Vipavske doline, ki je že od ranega otroštva poslušal o svojih tetah, stricih, sestričnah iz Argentine, Urugvaja , ki so morali ta del Slovenije, ki je bil pod Italijo pred drugo svetovno vojno, zapustiti. Opisi občutkov ob prvem srečanja takih oseb so neizmerno lepi. Knjiga je vredna branja.
Med vrsticami te knjige se prepleta ljubezen do nogometa in rojstnega kraja, ki presega čas in prostor. Nogomet postane vezivo, ki povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost avtorja.
Kovček 