Slovenci v Belgiji niso bili nikoli naseljeni strnjeno, kot na primer v ZDA ali Argentini, zato tudi ni prišlo do formiranja slovenskih domov ali kaj podobnega kot v ZDA. Stara Jugoslavija se za naše rojake po svetu ni zanimala, socialna zaščita rudarjev je bila skrajno slaba, zato so si pomagali sami in se organizirali v podpornih društvih.

Ta društva so izplačevala podporo svojim članom, ki so zboleli ali pa so se ponesrečili pri delu. Da bi povišali blagajniške dohodke, so začeli prirejati veselice in druge prireditve, zlasti zato, ker je članarina bila zelo nizka, le 10 francoskih frankov mesečno. Ko pa so se začela v društvih ustanavljati razni odseki, dramski, tamburaški, pevski in tako naprej, so prireditve dobile povsem kulturni značaj; moralni in finančni uspeh sta bila večja in kar je bilo najvažnejše, na ta način se je med mladino ohranil slovenski jezik in slovenski običaji.

Leta 1928 je bilo ustanovljeno tamburaško društvo. Vodil ga je delavski koroški rojak Alojz Hribar, ki je leta 1936 umrl. V društvu je bil pevovodja, režiser in učitelj v tamburaški sekciji. Po njem je delo pevovodje prevzel takratni izseljenski učitelj Štoviček in ostal na tem položaju vse do izbruha druge svetovne vojne.

• Belgija