Slovenci so se začeli naseljevati v Belgijo v letih 1921 in 1922, in sicer iz Vestfalije in pozneje iz Francije. Neposredno iz Slovenije pa so se naseljevali v Belgijo šele v letih 1925 do 1929 in to največ iz Julijske Krajine, ki je tisti čas trpela pod italijanskim fašizmom. Zato je med slovenskimi rojaki v Belgiji največ primorskih Slovencev. Pionirja slovenskega izselnstva v Belgiji pa sta bila rojaka Poglajen in Detela, sicer doma iz Trbovelj, ki sta se tja naselila pred 100 leti točneje 1922.Slovenski izseljenci so bili znani kot dobri in povsod iskani delavci, tudi zaslužili so dobro, a v Belgiji so delali pod izredno težkimi pogoji, saj so tamkajšnji rudniki bili globoki in nezdravi, navpični
rovi pa globoki od 1000 do1400 metrov. Pravico do pokojnine pa so si rudarji pridobili šele s 55 leti starosti in 30 let kopanja pod zemljo, kar so dočakali le redki in zato je med rudarji v
Belgiji toliko invalidskih upokojencev (silikoza). Nevzdržno pa je bilo za delavce, ki so se
ponesrečili ali zboleli, saj sploh ni bilo nobene socialne zaščite. Konvencija o socialnem
zavarovanju med Belgijo in Jugoslavijo je bila sklenjena šele leta 1956.V Belgiji je tudi večje število Beneških Slovencev, ki živijo predvsem v Valoniji in okolici mesta Liege. Beneški Slovenci so se radi zbirali v kantinah in več takih kantin je bilo v rokah Slovencev. Narodnih domov, zadrug, denarnih zavodov in podobno pa Slovenci v Belgiji niso imeli.
V drugi polovici 20 stoletja so se v Belgiji zaprli vsi rudniki. Slovenci so se skupaj z ostalimi prebivalci preusmerili v druga področja, pri tem jim je belgijska država izdatno pomagala.Velik predel Belgije, zlasti tam, kjer so naseljeni naši ljudje, je nerodovitna, peščena planjava: samo resje in umetno zasajeni borovi gozdovi, ki so v dolgih letih rudarjenja dajali jamski les. In v tej ravnini, imenovani Limburg so po drugi svetovni vojni zrasle naselbine. Njihovo bogastvo je bil prav premog.Potem ko so ga prenehali kopati, se je tudi narava spremenila. Kar naenkrat je postala spet lepa. In ni slučaj, da je sredi druge polovice 20. stoletja pokrajina Limburg, kjer so prej kraljevali rudniki
kar naenkrat postala atraktivno območje za gradnjo družinskih his. Tako so kraj oziroma vas Opgrimbije blizu Maasmechelna začeli klicati »Slovenska republika« Tu so si Slovenci postavili svoje domove. Hišice z značilno rjavo opeko i . Občinska uprava pa je kmalu začela zaustaviti gradnjo stanovanjskih hiš z vrtavi, ki so bili vsi v lepem cvetju in namesto njih naredila 8,7 km dolgo krožno pot blizu Maasmechelena . Na splošno ta velja za zmerno zahtevno pot, ki traja v povprečju 1
uro in 59 minut. To je zelo priljubljeno območje za pohodništvo in tek. Pot je odprta vse leto in je lepa za obisk kadarkoli. Ta pohod poteka okoli Mechels Bos v narodnem parku Hoge Kempen. Mechels Bos
se nahaja v Mechelse Heide, enem največjih resavišč in najpomembnejših naravnih
rezervatov v Belgiji. Pot poteka skozi lepe gozdove in resave.
Slovenski duh pa je tu le ostal, na eni izmed , v tem kraju, relativno veliki hiši je tudi pohištveni salon družine Bogovic, ki tako kaže na slovenske sledi v tem delu Belgije.
Kovček 