Jože Krese je v Trebelnem zapustil devetčlansko družino in odšel v globoke belgijske rudnike. Bil je doma iz Trebelnega pri Mokronogu. Očeta je izgubil, ko mu je bilo šest let, vsa skrb za devetčlansko družino pa je bila na materi, ki je bila rahlega zdravja. Majhno posestvo je bilo zadolženo in ni moglo zagotoviti kruha tako številni družini. Mladi Jože, rojen leta 1897, se je skušal sam prebiti skozi življenje, izučil se je za tesarja, vendar so nastale nove težave, ker ni mogel dobiti stalnega dela.
Ko se je poročila starejša sestra in odšla na dom, se je Jože odločil, da gre v tujino. Pot ga je vodila v Belgijo, kamor so takrat prihajali številni Slovenci. Leta 1928 se je odpravil na pot in že tri dni po prihodu v tujino začel delati v rudniku.
Pozneje je v Belgiji, natančneje v Eisdnu v pokrajini Limburg, našel tudi svojo življenjsko družico, Slovenko iz Pristave, ki je slučajno prišla na obisk k svojim sorodnikom. Po 25 letih trdega dela v rudniku so ga invalidsko upokojili. Lotila se ga je silikoza, ki takrat skoraj nobenemu rudarju ni prizanesla. Tudi po upokojitvi je ostal živeti v Eisdnu, kjer je še vedno živahen in krepak rad pripovedoval o svoji življenjski poti.
Natančno se je spominjal svojih prvih let v tujini. Ni mu bilo lahko. Delo v rudniku je bilo težko, saj so morali vse opraviti ročno. Rudarji so bili v neprestani nevarnosti za svoje življenje, splošne razmere pa so bile takrat še dokaj neurejene. Njegov prvi zaslužek je takrat znašal 37.50 fr. Najtežje je bilo, če je rudar zbolel. Izgubil je svoj zaslužek in prejel le 1.50 fr. dnevno kot nadomestilo, pozneje 5 fr. Za hrano in stanovanje pa je bilo treba odšteti 15 do 20 fr. Zato se je vsak rudar bal bolezni, posebej, če je imel doma družino.
Prav te neurejene razmere so zahtevale rešitev. Da bi si pomagali, so rojaki ustanovili prvo podporno društvo Sv. Barbara v Eisdnu. Društvo naj bi iz skupnega sklada dajalo podporo rudarjem v času bolezni. Tako je vsak član prispeval svoj delež v skupni sklad, vendar tega denarja še ni bilo dovolj za vse potrebe. Društvo je iskalo tudi druge vire. Prirejali so razne zabave s kulturnim programom in tako uspeli povečati svoja finančna sredstva, obenem pa so s temi prireditvami ohranjali slovensko besedo med našimi rojaki. Pri tem delu je imel Jože Krese veliko zaslug, saj je bil na ustanovnem občnem zboru društva Sv. Barbara izbran za prvega blagajnika. To funkcijo je opravljal dolga leta z velikim uspehom in v zadovoljstvo članstva.
Kovček 