Belgija je bila država, v katero so Slovenci v prvi polovici 20. stoletja prihajali delati predvsem v rudnike. Med njimi je bilo veliko primerov silikoze, ki je bila glavni dejavnik smrti med temi delavci.
Jože Prešern, dolgoletni urednik specializirane revije za Slovence po svetu – »Rodne grude«, je leta 1979 opravil razgovor z Andrejem Stradovnikom iz belgijskega Limburga. Za Andreja človek nikoli ne bi mogel reči, da ima to hudo rudarsko bolezen. Kdor ga ne pozna, bi celo rekel, da je videti kot »roža«. Pa vendar je bil ta takrat 43-letni rojak zaradi te bolezni invalidsko upokojen. Njegova življenjska pot bi lahko bila podoba usode mnogih naših izseljencev, ki so v daljni preteklosti odhajali v svet s trebuhom za kruhom.
Takrat je povedal: »V Belgijo sem prišel pred 25 leti s transportom. Če sem hotel tu ostati, sem moral podpisati, da bom v rudniku delal najmanj deset let. Ni mi preostalo drugega, podpisal sem. In že po nekaj letih sem zbolel za silikozo. Kopali smo antracit, prahu in plinov je bilo veliko, pljuča so vse bolj dobivala kamnito oblogo. Vprašate, če smo imeli zaščitna sredstva? Smo, maske. Toda, če sem si jo nataknil, sem težko dihal, trpelo je srce in delovni učinek, od katerega je bila odvisna moja plača, je bil manjši. Zato smo delali brez njih, garali in na maske niti pomislili nismo. Tako smo v tistem rudniku, kjer sem delal jaz, prav vsi zboleli za silikozo. Ali ti rudniki še obstajajo? Takrat, ko sem jaz delal v njih, jih je bilo na področju Lega 45, zdaj, leta 1979, obratujejo le še trije, vse druge so opustili.«
Andrej Stradovnik je, potem ko je zbolel za silikozo, prejemal odškodnino. In ko je dopolnil 55 let, je začel prejemati pokojnino. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je nato začel z gostilno blizu Eisdna, menda edino v tem delu Belgije.
Že nekaj let nimam stikov z njim, tako da ne vem, kako je sedaj z njim. Zdi se mi, da je še vedno takšen, kot je bil leta 1979, ko je na koncu razgovora rekel: »Zakaj bi tožil. Korajžo imam, in če je ne bi bilo, bi bil morda že pod zemljo. Tako pa sem še tu in upam, da bom še precej let.«
Silikoza spada med pnevmokonioze, poklicne bolezni pljuč, ki so posledica vdihavanja različnih anorganskih snovi. Glede na snov, ki povzroči bolezen, ločimo azbestozo, silikozo, beriliozo, antrakozo in še nekatere druge oblike bolezni. Silikozo povzroča vdihavanje silicijevega dioksida (kremenčevega prahu) in velja za eno najhujših poklicnih bolezni. Pojavi se pri osebah, ki so v stiku s kremenom oziroma silicijevim dioksidom.
Vdihani delci kremenčevega prahu dražijo pljuča in jih z ostrimi robovi opraskajo ter povzročijo razrast veziva v pljučih. Posledica tega je nastanek okroglih vozličev v pljučih, ki jih tvorijo vezivna vlakna in kristali silicijevega dioksida. Pljuča zaradi tega ne morejo delovati pravilno, bolnik pa začne kazati znake, ki spominjajo na bronhitis. Prvi simptom silikoze je oteženo dihanje, ki se sprva pojavlja pri večjih naporih, nato pa se stopnjuje in začne pojavljati tudi med mirovanjem. Pacientom življenje običajno otežujejo tudi močan suh kašelj, bolečina v prsnem košu in nepravilen srčni utrip. Vdihavanje kristalnih kremenčevih delčkov lahko pripelje ne le do silikoze, temveč tudi do tuberkuloze, pljučnega emfizema, kroničnega bronhitisa in celo raka na pljučih.
Kovček 