Ivan Štrumpfl je bil 29. novembra 1972 pokopan na Slovenjgraškem pokopališču, ko je žaro z njegovim pepelom prinesla njegova žena iz Belgije, Tatjana Borlak in s tem izpolnila njegovo poslednjo željo. Zadnja leta svojega življenja je veliko razmišljal in napisal svoje spomine na predvojno delo rudarja v Belgiji, veliko željo po povratku domov, nato pa na razočaranje, ki ga je doživel v domovini ter ponovno izselitev. Mislim, da je primerno, da te spomine v skrajšani obliki objavim v knjigi »Zgodbe slovenskih izseljencev v sliki in besedi 2. del«.
Rojen sem bil v Slovenj Gradcu, kjer moja mladost ni bila vesela, ampak polna trdega dela. Štiri leta sem hodil v slovensko in dve v nemško šolo. Starši so se takrat preselili v Avstrijo, a kmalu so se vrnili v Slovenijo. Kot dvanajstletnik sem pomagal na kmetiji vse do odhoda k vojakom. Takrat je vojaški rok v Jugoslaviji trajal 18 mesecev in jaz sem ga preživel v Beogradu. Zatem sem se vrnil na kmetijo k staršem, dokler nisem leta 1928, tako kot mnogi drugi, šel iskat srečo in kruh na tuje.
Ustavil sem se v Belgiji, v Eisdenu, v provinci Limburg, kjer sem se zaposlil v rudniku. Tam sem našel tudi ženo, ki je bila madžarske narodnosti. Leta 1932 sva se poročila in si ustvarila družino. V treh letih zakona mi je žena podarila dva otroka in žal tudi umrla. Ostal sem sam z majhnima otrokoma. Starejšega so vzeli v zavod, za katerega sem dobro plačeval, mlajši, ki je bil še dojenček, pa je bil za zavod premajhen. Končno ga je vzela v oskrbo mlada madžarska družina. Moral sem podpisati kruto dejstvo, da otroka prepuščam v posvojitev. Če bi ga kdaj zahteval nazaj, bi moral vrniti vse stroške za njegovo oskrbo do tedaj.
Leta 1940 sem se ponovno oženil, tokrat s Slovenko. Bila je dobra in skrbna. Medtem ko se je prejšnja madžarska družina z mlajšim sinom izselila na Madžarsko, ne da bi me o tem obvestila, mi je sedanja slovenska žena ostala zvesta in naklonjena do danes. Njen odhod na Madžarsko me je zelo prizadel. Šele po vojni sem izvedel, kam se je preselila oziroma kje živi moj sin z madžarskim državljanstvom. Že leta 1937 sem pustil delo pri rudniku v Eisdenu in se zaposlil kot rudar v rudniku Tamines v provinci Namur. V tem rudniku sem delal do leta 1946.
Težko je živeti v tujem kraju, kjer si tujec med tujci. Ne poznaš govorice, ne moreš se sporazumevati z domačini. Še težje smo to občutili v vojnem času, ko nas je pestila huda stiska. S kolesom sem se peljal dve uri daleč prosjačit kmeta, da bi mi prodal malo semenskega krompirja. Rad bi ga plačal, če bi ga le dobil. Kmet in kmetica sta me gledala kot nadležnega berača ter me zavrnila, češ da imajo tudi oni družino, za katero morajo skrbeti. Vseeno smo se prebili skozi vse stiske in težave. Čeprav smo bili velikokrat lačni in skoraj brez oblek v tistih petih letih pod okupatorjevim škornjem, sem delal in garal ter si do kraja uničil zdravje, da smo z družino preživeli in dočakali svobodo.
Med vojno nisem bil v nobeni organizaciji in tudi nisem prosjačil za kruh pri okupatorju, čeprav so me nekateri zelo strašili, prav oni, ki so dobivali živila od okupatorja. Rekli so, če se ne vključiš, vas bodo vse pobili, ko bodo zmagali, Hitler pa bo prav gotovo zmagal. Mene pa takšne grožnje niso prizadele. Kasneje sem se sam pri sebi večkrat bridko posmehnil, saj so mnogi od tistih, ki so tako verjeli v Hitlerjevo zmago, bili potem prvi v domovini in so se znali spet pririniti k polnim jaslim. Jaz, ki sem samo pošten in delaven človek, česa takega ne bi zmogel.
Pred vojno sem bil v Eisdenu član podpornega društva, dokler se nisem preselil v Namur. Ko je bila ustanovljena nova Jugoslavija, je bil v Bruslju izseljenski kongres, katerega so se udeležili tudi Slovenci. Na našem poslaništvu sem bil vpisan kot emigrant in ko so se začeli novi sestanki, so nas vabili, naj se vrnemo v domovino. Vabili so nas vse, ne le tiste, ki so sposobni za delo, temveč tudi upokojence. Obljubljali so nam razne lažje zaposlitve. Bil sem zelo vesel, žal pa se to ni uresničilo, ne po moji krivdi.
Ko so me v Namurju pregledali zdravniki specialisti, so ugotovili, da sem za delo stalno nesposoben in so mi izdali predlog za upokojitev. V tem predlogu pa ni bilo navedeno, koliko odstotkov invalid sem. Ta navedba za Belgijo tudi ni potrebna. Drugače pa je bilo s tem v Jugoslaviji, kamor sem se leta 1947, kot mnogi drugi naši izseljenci, z družino vrnil.
Najprej smo se povratniki znašli v Kamniku, kjer je bilo veliko zbirno taborišče. Od tam so nas razposlali v različne kraje. Jaz sem bil z družino poslan v Koblarje pri Stari cerkvi pri Kočevju. Tam so nas zaposlili pri rudniku. Prosil sem za lažje delo, ker sem za težje nesposoben. Zavrnili so me, da lahkih služb ni. Če ne bom delal, tudi živilske nakaznice ne bom dobil. Pokazal sem zdravniški izvid iz Belgije, ki sem ga dal prevesti v slovenščino, da sem za delo stalno nesposoben in predlagan za penzijo, a ni nič veljalo, ker v njem ni bilo navedeno, koliko odstotkov invalid sem.
Tri in pol meseca sem delal na dnevnem kopu, zatem sem šel ponovno k zdravniku. Poslali so me na rentgenski pregled pljuč in nato ugotovili, da »sem bolj zdrav kakor sam zdravnik«. Bolelo me je, ko sem bil tako spoznan za delomrzneža in lažnivca.
Vztrajal sem kljub temu in ponovno prosil za lažje delo, pa so me zavrnili, naj potem, če tega delati ne morem, ostanem brez dela doma. Prevzel sem delo nočnega čuvaja na novi žagi, kjer sem delal šest mesecev. Tudi ta zaposlitev mi je prizadela zdravje. Ker sem bil na prostem, brez barake, v mrazu in dežju, sem se hudo prehladil. Spet sem šel k zdravniku. Ta mi je rekel, naj kar doma ostanem, seveda pa brez pravice, da bi bil socialno zavarovan. Tako nisem več dobil tudi živilske nakaznice.
Osem mesecev in pol sem bil doma in brez živilske nakaznice. Nato pa sem se ponovno odločil, da poskusim poiskati pomoč. Odšel sem na okrajni odbor v Kočevje in dejal, da brez živilske izkaznice ne morem živeti, naj mi vendar kako pomagajo. Svetovali so mi, naj se vključim v kakšno delo. In sem povedal, da za težko delo nisem sposoben, lažjega pa ne dobim. Pogovor je slišal neki tovariš iz Ljubljane, ki je bil tudi prisoten. Vprašal me je, če imam zdravniško spričevalo, da sem za delo nezmožen. Pokazal sem mu ga. Ko ga je prebral, je takoj telefoniral v krajevni urad v Stari cerkvi in zahteval, da mi dajo živilsko nakaznico. Njegovo posredovanje je pomagalo. Z naslednjim mesecem sem začel dobivati živilske nakaznice, kar nekaterim na našem krajevnem uradu ni bilo všeč. Zato so me hoteli celo pregnati iz stanovanja, in to ne glede na sina, ki je bil stalno zaposlen na državnem posestvu.
Kmalu zatem smo morali vsi tisti, ki nismo bili posebno zdravi, kot vojni obvezniki na zdravniški pregled v Ljubljano. Tam smo bili tri dni na raznih pregledih. Zdravnik specialist me je vprašal: »Od kod pa si se ti vzel? Kaj si delal, da si tako uničen? Kje si se tako zgaral?« Povedal sem mu, da prihajam iz belgijskih rudnikov. Začudil se je in povedal, da v jugoslovanskih rudnikih nimajo tako zgaranih rudarjev. Svetoval mi je, da bi bilo najbolje, da se vrnem v Belgijo, in se tam zdravim, kjer so mi zdravje uničili. Napisal mi je spričevalo, da sem za vojne obveznosti stalno nesposoben. Ko pa sem to spričevalo izročil kapetanu na vojaškem odseku v Kočevju, me je kljub temu dodelil v primeru vojne za pismonošo.
Ko so po nekaj letih začele oblasti v Jugoslaviji izdajati potna dovoljenja izseljencem povratnikom, ki so se želeli vrniti v tuje dežele, je tudi mene prevzela misel o vrnitvi v Belgijo. Dolgo sem o tem razmišljal, se pogovarjal z ženo, nato pa sem se odločil in začel urejati papirje za pot.
Leta 1951 sva z ženo odpotovala nazaj v Belgijo. Sin, ki je delal kot traktorist na državnem posestvu v Gomilskem, je prišel za nama dve leti pozneje.
Zdaj, ko od bolezni čisto strt ležim v postelji, veliko razmišljam o svojem žalostnem življenju, v katerem je bilo res zelo malo veselih dni. Z žalostjo mislim tudi na naš povratek v rojstno deželo, v katero smo prišli s takšnim pričakovanjem, a so nam nekateri vse to tako zagrenili, da smo se razočarani vrnili.
A rojstna dežela je ena sama, kakor je eno samo človeško srce, ki bije v prsih. Rad jo imam in vrnil se bom k njej. Ne živ, pač pa se bom vrnil mrtev. Vrnil se bom in za vselej ostal v njenem naročju. To je moja srčna želja in vem, da mi jo bodo moji domači izpolnili.
Kovček 