“Vrni se, sin, mati te čaka”
Nenavadno me je ganila pesmica “Povrni se, moj sin, mamica čaka te”, ki sem jo slišal po radiu. Obudila je vse moje spomine na trideset let nazaj, spomine na mater, ki je pred toliko leti pisala, klicala, prosila: “Pridi, vrni se, moj sin, iz mrzle tujine, mati te čaka.” Takrat njenega zaskrbljenega klica nisem slišal, še manj razumel. Oglušila me je želja po zaslužku in upanje, da se vrnem v domovino po nekaj letih s polnim kovčkom denarja. Žal ni bilo tako. Tujina je drugače računala; žulji in znoj, ki sem ga pustil v belgijskih rudnikih, niso rodili bogastva. Tudi materin klic je utihnil. Umrla je, ne da bi jo še kdaj videl.
V tujini sem si s trdim delom in trudom ustanovil družino. A tudi tu me je sreča pustila na cedilu. Žena mi je umrla in ostali so mi trije nebogljeni otroci. Osem let sem samotaril in skrbel za otroke. Končno sem, ves izčrpan, revmatičen in nasičen rudarskega prahu, le prišel do pokojnine. Nato pa se je z vso neznansko silo preteklih let vzbudilo v srcu domotožje, hrepenenje po rojstnem kraju, po domačih ljudeh.
Leta 1957 me je premaknilo: po več kot tridesetih letih sem se odločil in odpotoval na obisk v Slovenijo. Ne morem opisati občutkov, ki so me prevzeli, ko sem spet zagledal domače gore in spet slišal lepo domačo slovensko besedo. Tresel sem se od razburjenja in se bal, da mi poči srce od sreče. Najraje bi pokleknil in poljubil predrago rodno zemljo. Veseli, prijazni ljudje, ki sem jih srečeval, so se mi zdeli kot bratje in sestre. Vsi dogodki so bili kot svetle sanje. Pa je bilo res! Doma sem bil. V svoji ljubljeni rojstni vasici Ponikvi pri Lepoglavu.
Ure sem presedel na grobu matere in očeta ter obžaloval, da ju nisem obiskal, ko sta še živela, me čakala in želela. Sprehodil sem se po domačih gozdovih, ki so me šumeče pozdravljali. Nisem se mogel nagledati domače vasi, ki se mi je zdela kakor lastovičje gnezdo, prislonjeno ob vznožje gorskega pobočja. Obiskal sem sorodnike in prijatelje iz mladosti, obhodil stezice, polja, travnike, ki sem jih tako vroče ljubil v otroških letih.
In končno sem v domovini našel drugo ženo: dobro, slovensko dekle, ki je zlata mati mojim otrokom in sonce moji življenjski jeseni. Odpeljal sem jo v Belgijo, kjer sem si v dolgih letih garanja in skromnega življenja prihranil toliko, da sem si kupil hišico z vrtom. Na novo sem zaživel, družina pa se je povečala za enega člana. Dom je spet svetel in lep. In vse to mi je prinesel obisk domovine.
Leta 1960 sem z ženo in sinom spet obiskal Slovenijo. Od obeh obiskov mi je ostalo nešteto nepozabnih spominov. Nosiva jih na fotografijah, v kamerah, v mislih in srcih, ki bodo vedno ostala slovenska. In še vedno mi v ušesih zvoni pesmica: “Povrni se, moj sin…”
Kovček 