Vse, ki veliko razmišljamo o današnji  globalni migracijski politiki po svetu,  bi rad spomnil na italijansko-belgijski sporazum iz leta 1946, v katerem se je Italija obvezala, da bo mesečno nudila  od dva do tri tisoč rudarjev Belgiji, v zameno pa je prejemala 2.500 ton premoga za vsakih tisoč italijanskih  rudarjev. Količina premoga, poslana Italiji, je lahko dosegla 5.000 ton, če je  proizvodnja v Belgiji presegla dva milijona ton.

Italijansko-belgijski sporazum iz leta 1946:

1. Podpis sporazuma: Sporazum je bil podpisan 23. junija 1946 med Italijo in Belgijo. Sporazum je bil sklenjen z namenom reševanja gospodarskih potreb obeh držav po drugi svetovni vojni.
2. Vsebina sporazuma: Italija se je obvezala, da bo mesečno poslala nad dva tisoč (natančneje 2.000) rudarjev v Belgijo, ki bodo delali v belgijskih rudnikih premoga. V zameno za to delovno silo je Belgija obljubila, da bo Italiji zagotavljala določene količine premoga, kar je bilo za Italijo ključnega pomena za obnovo po vojni.
3. Pogoji dela: Rudarji so delali v zelo težkih pogojih. Mnogi so se soočali z nevarnostmi, kot so slabi delovni pogoji, nesreče in bolezni. Kljub temu so bili italijanski rudarji ključni za ohranjanje belgijske industrije in energetskega sektorja.
4. Migracija in integracija: Sporazum je povzročil množično migracijo Italijanov v Belgijo. Mnogo italijanskih družin se je preselilo v Belgijo, kar je vplivalo na kulturno in družbeno sestavo države. Italijanski migranti so v Belgiji ustanovili svoje skupnosti in prispevali k raznolikosti belgijske družbe.
5. Posledice: Čeprav je sporazum rešil kratkoročne gospodarske težave obeh držav, so se pojavile tudi dolgoročne posledice, vključno z vprašanji integracije, kulturnih razlik in socialnih pogojev. Sporazum je bil pogosto kritiziran zaradi slabih delovnih pogojev in izkoriščanja delavcev.
6. Zgodovinski pomen: Sporazum iz leta 1946 je pomemben del povojne evropske zgodovine in migracijskih tokov. Poudarja potrebo po mednarodnem sodelovanju pri reševanju gospodarskih in socialnih izzivov ter izpostavlja težave, s katerimi so se soočali migranti v iskanju boljših življenjskih pogojev.

Ta sporazum je tako primer mednarodnega sodelovanja, vendar tudi opozorilo na kompleksnost migracij in integracije delavcev v novih okoljih.

Med italijanskimi rudarji, ki so po sporazumu iz leta 1946 prišli v Belgijo, so bili tudi Slovenci iz območja Rezije, ki je bilo del Italije. Ta regija, naseljena s Slovenci, je imela svoje specifične jezikovne in kulturne značilnosti, kar je vplivalo na življenje teh izseljencev v Belgiji.

V “kovčku” sem našel imena pokojnih rudarjev z območja Rezije, ki so umrli v Belgiji. Začeli pa so delati na osnovi omenjenega sporazuma. V belgijskih in tudi italijanskih dokumentih je pri njihovi nacioanlnosti napisano zgolj : Italijan.

Eligij Borjanec, Aldo Brukljan, Viktor Bukovec, Aldo Čekon, Ludvik Drole, Alojz Hvalica, Ciril Komunijar, Alojz Kujvana, Emilijoj Mederjan, Marino Pavletič, Alojz Šorli, Emilijan Štulin, Valentin Zuferli

To je skromni prispevek k spominu Rezijanov, ki so nas zapustili v daljnji Belgiji.

• Belgija