Leta 1965 j bila Seraingu, pomembnem industrijskem mestu v Belgiji, ustanovljena jugoslovanska šola. Ko je pričela z delom je imela nekaj nad trideset učencev, večina jih je bila hrvaškega porekla, ki pa so se med seboj precej razlikovali, tako po starosti kot tudi po znanju materinega jezika.
Njihovega takratnega prizadevnega učitelja Ante Musa je predvsem skrbelo to, da so se mnogi od učencev iz oddaljenih krajev morali v šolo voziti s kolesi, če matere niso utegnile, da bi jih pripeljale z avtomobili.
A navkljub tem težavam se je število učencev vse bolj večalo in so tako morali odpreti še nove oddelke v Liegu in Trixhesu. S povečanim številom šolarjev je bilo vse več tudi tistih, ki so zaradi oddaljenosti imeli težave s prihodom v šolo. Zato se je šolski odbor odločil, da začne zbirati prostovoljne prispevke za nakup šolskega minibusa.
Naši rojaki v Belgiji in to tudi tisti, ki niso imeli v svojih družinah šolarjev, so radi prispevali v ta namen. Svoj prispevek so dali tudi: jugoslovansko poslaništvo v Bruslju, belgijske komunalne oblasti v Serraingu in Trixhesu, Kulturno prosvetno društvo Jugoslavija, predstavništvo JAT, Agro Makedonije in Jugotursa.
Na ta način so zbrali znatno vsoto, ki pa je bila premajhna za nakup minibusa. Naši rojaki so tedaj poslali tovarni »Crvena zastava« v Kragujevcu prošnjo, naj jim pomaga izpolniti veliko željo naših belgijskih šolarjev. Niso naleteli na gluha ušesa. V odgovoru, ki je kmalu prispel, so iz tovarne sporočili, da bodo našim šolarjem v Belgijo poslali minibus za denar, ki so ga pač zbrali, razliko od prodajne cene jim pa poklanjajo delavci te tovarne.
Učence jugoslovanske šole v Seraingu, Liegu in Trixhesu je dolga leta v šolo in domov vozil njihov minibus. Ker so s tem rešili problem oziroma težave glede oddaljenosti prevozov, se je število šolarjev povečalo kar na 80.
Foto: Učitelj Ante Musa iz Belgije
Kovček 