Anton Kovše je bil pionir slovenskega izseljenstva v Belgiji. Že pred drugo svetovno vojno je bil med ustanovitelji slovenskega društva Slavček, ki je bilo ustanovljeno leta 1934 v Winterslagu v belgijski pokrajini Limburg. Bil je eden izmed najbolj prizadevnih članov, ki so si prizadevali, da bi društvo čim dlje obstajalo in uspešno delovalo.
Ko je z začetkom druge svetovne vojne tudi Slavček, tako kot vsa ostala društva (ne samo slovenska), moral zapreti svoja vrata, je to Antona močno prizadelo. Člani Slavčka so, kot člani mnogih drugih društev, med vojno prodali vso imovino in vse skupaj razdelili med seboj. Društveno zastavo pa je Anton skrbno skril.
Po koncu vojne je pevsko društvo nadaljevalo z delom, Anton pa jim je pomagal, kolikor je mogel. Tudi njega je močno prizadela rudarska bolezen – silikoza, ki ga je mučila kar šest let. Leta 1967 je zaradi nje tudi preminil.
Bil je dopisnik časopisa Rodna gruda in se pogosto oglašal s pismi. Tako je tudi 19. januarja 1967 napisal pismo, v katerem je vsem v domovini zaželel sreče v novem letu 1967. Ob robu pisma je pripisal:
»Tebe, domovina, kakor si mi mila in draga, pozdravljam stokrat, tisočkrat, stotisočkrat! Obiskal bi te rad – samo enkrat, samo enkrat – zadnjikrat. A žal sem bolan, hudo bolan že šest let. Poljubljam te na kolenih, moja meni tako draga rodna gruda. Tvoj sin Anton te pozdravlja s solzami v očeh…«
4o
Kovček 