Foto: Ustanovni člani prvega društva Slovencev v Eisdnu slikani 1935 leta.
Davnega leta 1978 je Franc Terkaj, eden izmed stebrov slovenskega izseljenstva v Belgiji, nekega popoldneva ob pisanju pisma bralcem Rodne grude razmišljal:
Kako hitro mineva čas. Ko se ozrem nazaj, se mi zdi skoraj neverjetno, da je minilo že petdeset let, odkar smo zapustili domovino in se odpravili v tujino, v iskanju zaslužka in s trdnim upanjem, da se bomo prej ali slej vrnili domov. Človek misli in načrtuje, a usoda ima svoje načrte. Danes, trinajstega marca, mineva natanko petdeset let, odkar je šest sosedov in prijateljev, vključno z menoj, prvič stopilo na belgijska tla. Ne iz radovednosti, kako je v svetu, temveč z jasnim namenom, da si prislužimo dovolj, da si po vrnitvi v domovino ustvarimo družine. Naša trgovina nam ni mogla zagotoviti tega, kar smo potrebovali.
Ob prihodu v Eisden smo takoj srečali Slovenca. Tudi on je bil ob srečanju zadovoljen in nas je pospremil v slovensko kantino, ki jo je vodil Valner. Tam smo si najprej potešili lakoto, nato pa nas je gostilničar pospremil na rudnik, kjer smo takoj dobili delo. Naslednji dan, 14. marca, smo se z dvigalom že spustili skoraj tisoč metrov globoko v temni rov. Malo tesno nam je bilo pri srcu, a imeli smo delo in upanje na dober zaslužek. Vendar sta moja prijatelja Franc in Lojze Hočevar hitro ugotovila, da ne bosta ostala pri tem delu. Tudi Johan Fabjan, Stanko Pavlin in Ludvik Markelc so omahovali. Meni pa se je zdelo najbolje, da pišem ženi, naj se potrudi in čim prej pride za menoj. Mislil sem si: z denarjem, ki bi ga porabil zase za hrano, bi lahko preživljala oba. Gostilničar mi je tudi ponudil, da bi lahko delala v kuhinji in s tem zaslužila za najino hrano, jaz pa bi lahko svoj zaslužek v celoti prihranil. Zadovoljen sem ji pisal, in enaindvajsetega aprila je bila že pri meni. Vendar ni bilo vse tako, kot sva si želela.
Delala je v kantini in bila sva zadovoljna. Kmalu pa so ji hude bolečine v rokah, ki jih je povzročala tukajšnja trda voda, otežile delo. Kaj storiti? Denarja ni bilo niti za stanovanje, najhuje pa je bilo, da se človek ni znal pogovoriti in ni razumel ničesar. Težko je čakati na milost drugih. Gostilno je vsak dan obiskal star oskrbnik stanovanj. Videl je boleče roke moje žene in vprašal gostilničarja po vzroku. Gostilničar mu je pojasnil razlog, mož pa se je obrnil k moji ženi in ji nekaj rekel, a ona ni razumela ničesar. Govorile pa so solze, ki jih je izkušen človek razumel. Dva dni pozneje ji je prinesel ključe hiše, ki še ni bila dograjena. Ni bilo vseh vrat in oken, a bile so štiri sobe. Imela sva stanovanje, a bilo je prazno. Žena me je vedno prosila: “Zasluži za vlak, in vrniva se domov.”
Jaz pa sem vztrajal. Skromno sem opremil stanovanje, bodril in tolažil ženo, sam pa sem vestno hodil na delo. V očeh žene pa je bila vedno čutiti žalost. Belgija je danes lepa, a ob najinem prihodu je bila pusta. Ni bilo cest, le blatne poti. Sama puščoba, resje in grmovje. Ko si hodil po koloniji, si moral paziti, da si ne zlomiš noge. Takrat so največ zidali in pripravljali stanovanja za delavce. Rudnik je v tem času šele dobro začel delovati. Kjer je dobra volja, je tudi obstoj. Žena se je počasi potolažila, sam pa sem se privadil delu v rovu. A tudi težave niso popustile. V hišo je prišla bolezen. V avgustu istega leta je žena, tri mesece po porodu, zbolela, otrok pa je umrl. A minilo je tudi to. Najina soseda je bila Belgijka, s katero se seveda nisva mogla pogovarjati, a kljub temu smo se razumeli. Skoraj neverjetno, a vendar resnično: vse tri mesece je skrbela za ženo in zame, pripravljala kosila, ko sem se vrnil z dela. Na vprašanje, koliko sem ji dolžan, je rekla, da je že vse plačano. Priznati moram, da so Belgijci zares dobri ljudje, seveda pa so tudi izjeme, kot povsod. Sčasoma se je situacija izboljšala. Žena se je trudila naučiti vsaj nekaj tujega jezika, nemščine ali flamščine, in čez dobro leto je že razumela toliko, da je shajala. Ni me več prosila, naj se vrneva domov.
Pet let pozneje sva imela že tri hčerke, a en sinček je umrl. Žena ni imela več časa za razmišljanje in dolgčas. Vedno pa sva oba gojila željo po vrnitvi. Počasi se človek navadi, otroci odraščajo, začnejo hoditi v šolo. Ko pa dorastejo, si najdejo partnerje, pridejo vnuki, si ustvarijo domove – takrat je za starše pot v domovino za stalno zaprta. Tako se je zgodilo tudi nama. Imava dva vnuka, dve vnukinji in kmalu bova imela štiri pravnuke.
V rudniku v Eisdenu sem delal trideset let. Ni bilo vedno lahko, včasih sem tudi utrpel kakšno poškodbo, a vseeno sem zadovoljen. Zgradil sem si hišo, in tudi hčerke niso šle praznih rok od doma. Zdaj sem že dobrih dvajset let upokojen. Z ženo rada obiščeva sorodnike v domovini in tako uživava najino jesensko življenje, ki se že obrača proti dolgi, neprespani zimi.
Naj še omenim, kaj se je zgodilo z mojimi prijatelji. Lojze Hočevar se je čez nekaj let vrnil domov in kmalu umrl. Njegov brat Franc Hočevar se je preselil na Nizozemsko in tam pred sedmimi leti umrl. Ludvik Markelc je šel že prvo leto na Nizozemsko, kjer se je smrtno ponesrečil. Stanko Pavlin se je preselil v Charleroi, se tam poročil in mlad umrl, za seboj pa pustil ženo in troje otrok. Johan Fabjan je med vojno odšel v Nemčijo, kjer je tudi umrl.
Vsi smo bili doma iz škocjanske okolice pri Novem mestu. V času, ko nas je šest odšlo v svet, je odšlo še mnogo drugih, in vsi smo imeli trden namen, da se vrnemo. Nekateri so se res vrnili, veliko pa jih je pokrila tuja zemlja. Le nekaj nas je še, ki si mislimo: Bog ve, ali nam bo še sreča mila, da bomo obiskali domovino in svojce, ki so še živi. Kako lepa je misel in beseda, ko rečeš: “Danes se odpeljemo.” A zgodi se tudi, da srečaš človeka, ki pravi, da ga domovina ne zanima več, ker je tam toliko pretrpel. Ne pogosto, a zgodi se, da kdo reče: “Slovenskega jezika ne potrebujem več.” Kako zelo se motijo. Ni mogoče, da se človek ne bi spomnil na kraje in poti, ki so mu bili nekoč tako dragi. Kjer si se srečal z ljubljeno osebo, kjer so odmevale lepe melodije. Še bolj pa se moti tisti, ki pravi, da slovenščine ne rabi več. Morda je on res ne potrebuje, a kdo ve, po kakšnih poteh bodo hodili njegovi otroci in vnuki. Kdor je izkusil, kaj pomeni ne razumeti, bo znal ceniti vsak jezik. Ne moremo si niti predstavljati, kaj bi bilo, če bi zatajili domovino
Kovček 