Julija je minilo šestdeset let od smrti slovenskega rudarja Alojza Viranta v Belgiji. Težka je bila življenjska pot tega našega rojaka, a hkrati podobna neštetim zgodbam naših ljudi, ki so pred desetletji morali oditi v tujino za kruhom. Ko je Alojz zaradi težke rudarske bolezni – silikoze – že popolnoma opešal in se zavedel, da se bo moral za vedno posloviti od svojih dragih, je naročil starejšemu sinu Bertu: “Rad bi, da bi v domu, ki ti ga zapuščam, gospodinjila Slovenka. Ko boš obiskal Slovenijo, kar meni ne bo več dano, poišči si tam dekle, ki ti bo postala žena in mati tvojih otrok.”
Sin Berto je izpolnil očetovo željo. Še več, pridružil se mu je tudi brat Jože, ko sta odšla na obisk v Slovenijo. Hodila sta po krajih in poteh, kjer sta pred desetletji hodila njuna oče in mati, obenem pa sta si ogledovala dekleta. Oko je našlo, in srca so se vnela.
Ko sta se vrnila v Belgijo na delo, so pisma začela romati sem in tja, tkajoč in utrjujoč nežne vezi. Septembra sta se ponovno vrnila v Slovenijo, in končno sta mlada para dočakala dan, ko sta si obljubila večno zvestobo. Godec s premom je odpeljal Berta v vas Hrenovice po nevesto, brata Jožeta pa beli vranec v Tržišče po svojo Janico. Pesem veselih svatov je odmevala med dolenjskimi goricami in po obronkih vrhov pozno v noč.
Tako sta sinova slovenskih staršev izpolnila željo očeta in matere. V daljni Belgiji je tako zagorel plamen na dveh novih slovenskih ognjiščih.
4o
Kovček 