Foto: Tamburaška sekcija Jugoslovanskega podpornega društva Sv. Barbara iz Eisdna
Pozimi leta 1967 je silikoza, nevarna rudarska bolezen, pretrgala nit življenja znanega in povsod priljubljenega pionirja slovenskih organizacij v Belgiji, Johana Korbarja, upokojenega rudarja, doma iz Polzele.
Johan Korbar je bil prvi predsednik Jugoslovanskega podpornega društva Sv. Barbara v Eisdnu. Pred stotimi leti je bil Eisden majhna kmečka vas s 290 prebivalci, šele sto let kasneje pa se je kraj začel razvijati. Prve rove za rudnik premoga so začeli kopati leta 1911. Leto kasneje so se v Eisden priselili prvi trije Slovenci, ki pa so se ob izbruhu prve svetovne vojne vrnili v Francijo, od koder so prišli. V letih po prvi svetovni vojni je v Eisden začelo prihajati več Slovencev, predvsem iz Nemčije, kjer so pred tem iskali delo.
Med prvimi priseljenci je bilo kar nekaj takih, ki so spoznali, da so socialne razmere zelo pomanjkljive, zato so takoj začeli z organiziranjem društva za samopomoč. Poleg Johana in njegovega brata Franceta so pri tem sodelovali še: Pavlic, Korbar, Zajca, Kos Tuš, Forstner, Prah, Oberžan, Petelin, Globevnik, Jelovšek, Snurer, Trkaj, Gostišar, Roglja, Smrketa, Spitala, Stradovnik, Tanjšk, Lindič, Mastnak, brata Bogovič in še mnogi drugi.
Zaradi svojega dela in zagnanosti je bil Johan izbran za prvega predsednika prvega slovenskega izseljenskega društva v Belgiji. Društvo Sv. Barbara je bilo ustanovljeno 3. maja 1929 z namenom, da bi se poleg socialnega delovanja udejstvovali tudi na kulturnem področju.
Slovenci so se v večjem številu začeli priseljevati v Eisden in druge kraje v belgijskem Limburgu v letih 1921–1922, ob začetku obratovanja rudnika. Večinoma so prihajali iz rudnikov v Nemčiji, Avstriji in Franciji, saj so jim tu obljubljali boljše plače. Ti prvi priseljenci so bili že nekoliko starejši in bolj izkušeni rudarji, zato so dobili delo pri pomembnejših rudniških nalogah in so bili temu primerno tudi bolje plačani. Ko so dobili stanovanja, so za njimi prišle tudi njihove družine.
Po drugi svetovni vojni se je društvo reorganiziralo in lepo napredovalo. Pridobili so narodne noše, opremo za oder in podobno. Starejši člani so umirali, na njihova mesta pa so prihajali mladi iz domovine, ki so se takoj vključili v društvo.
Johan Korbar si je kot neumoren delavec na socialnem in kulturnem področju pridobil globoke simpatije tudi med domačini, čeprav v zadnjih letih svojega življenja zaradi bolezni ni več mogel zapustiti hiše. Veliko pa je bral. Zelo se je veselil zadnjih pošiljk knjig Slovenske izseljenske matice in pogosto rekel: »Veliko knjig nam pošiljate, ne vem, če jih bom lahko vse prebral.« Slutil je, da se njegova življenjska pot izteka.
4o
Foto: Zadnja fotografija vodstva Jugosl. podpprnega društva Sv.Barbara iz Eisdna pred razpusttvijo v začetku druge svetovne vone.
Kovček 