Leta 1977 se je v mestecu Rüti blizu Züricha v Švici rodila zgodba, ki jo je povezalo kegljanje. Skupina slovenskih rojakov, ki so delali v Rütiju in okoliških krajih, je ustanovila Kegljaški klub Slovenija. Tehnično je klub združeval posameznike, ki so hrepeneli po druženju s somišljeniki, a jih je dolga in naporna pot do Züricha, kjer je že delovalo Kulturno prosvetno društvo Triglav, odvračala od pogostih obiskov.
Sprva je bilo kegljanje srce dejavnosti. Vendar je klub hitro prerasel zgolj športno združbo in postal prostor kulturnega ustvarjanja. Pod vodstvom prvega predsednika, Draga Friedricha, so člani začeli prirejati različne družabne in kulturne dogodke, s čimer so dodatno povezovali slovensko skupnost v Švici.
Organizacija takšnih dogodkov ni bila lahka. Breda Stepich-Cechich, dejavna kronistka slovenskega življenja v Švici, se spominja tistih dni: “Vidim odbornika, ki po službi ne hiti domov, temveč na sestanek. Slišim otroka, ki mi po telefonu pravi: ‘Mame in očeta ni doma, sta šla na sestanek.’ Drugi prosi za neplačano dopoldne, da bi urejal uradne zadeve in našel dvorano. Nekdo hiti na policijo po dovoljenje za prireditev, medtem ko tajnica sedi za mizo z goro papirjev in kuvert, pripravljenih za pošiljanje. V mislih jih vidim, kako rišejo letake, nabavljajo mikrofone, urejajo diapozitive, pripravljajo tombolo, zavijajo darila. Ob petkih in praznikih so polno zaposleni, dogovarjajo se o gostovanjih, smučarskih izletih, z orodjem v rokah in glavo polno nalog in problemov. Medtem pa blagajničarke budno sledijo vsakemu izdatku in dohodku.”
Stepich-Cechichevo razmišljanje ne velja samo za Kegljaški klub Slovenija, temveč za vse slovenske organizacije v tujini, še posebej v Švici. Ena najpomembnejših aktivnosti kluba je bil vsakoletni kegljaški ples, ki je privabil številne Slovence iz Züricha in širše. Skoraj vedno so na tem plesu nastopile glasbene skupine iz Slovenije, od orkestra Vikend, ansambla Tineta Stareta, pa do skupin, kot so Kovinarji in Kamniški koledniki.
Poleg športnih in družabnih aktivnosti so člani kluba kmalu po ustanovitvi organizirali pouk slovenskega jezika v Rupperswilu in Naschilu. Prva učiteljica, Marija Martelanc, je začela s poukom desetih učencev, kasneje pa jo je nadomestila Slavka Pogač.
Klub je močno povezan tudi z občino Domžale, s katero so imeli podpisan poseben sporazum o sodelovanju, ki je trajal kar petnajst let. Ta povezava je še dodatno krepila rdečo nit delovanja društva – združevanje Slovencev v Švici skozi šport, kulturo in medsebojno pomoč.
Kovček 