Foto: Leta 1967 je slovenska ladija pripeljala parket za celoten novi dom društva Tarnsmurana -darilo SIM
Izvorno ime države Urugvaj je “República Oriental del Uruguay”. To ime pove, da se njeno območje razprostira vzhodno od reke Urugvaj. Ta geografska opredelitev in nekateri zgodovinski razlogi so tisti, zaradi katerih so nekoč, pa tudi še danes, Urugvajce imenovali “orientalci”. Povsem jasno je, da danes Urugvaj spada v zahodno civilizacijsko hemisfero. Beseda Urugvaj pa v jeziku Guarani pomeni “reka, kjer živijo ptice“. Ptice običajno prebivajo tam, kjer je veliko zelenja, in Urugvaj je država, kjer je zelenje v izobilju. Država, ki meri 187.000 kvadratnih kilometrov, je skoraj devetkrat večja od Republike Slovenije, vendar ima le približno 2,9 milijona prebivalcev, od katerih jih polovica živi v glavnem mestu Montevideo.
Urugvaj, nekoč imenovan tudi “latinoameriška Švica”, je ena najbolj razvitih držav Južne Amerike, predvsem zaradi intenzivnega kmetijstva, zlasti živinoreje. V zadnjem desetletju pa so pomembni viri državne blagajne tudi turizem in bančništvo. S svojimi liberalnimi zakoni je pritegnil veliko kapitala iz Brazilije, Argentine in drugih južnoameriških držav. Večina turističnih mest, kot je mondeno letovišče Punta del Este, ni v lasti Urugvajcev, temveč ostalih Latinoameričanov, med njimi so tudi Slovenci iz Argentine.
Prvi Jugoslovani, večinoma Hrvati in Slovenci, so se v Urugvaju začeli naseljevati med letoma 1920 in 1933. Ocene kažejo, da je bilo v tistem času v Urugvaju okoli 7.000 Jugoslovanov, danes pa jih je po ocenah le še 3.500. Med njimi je manj kot 400 Slovencev in njihovih potomcev, predvsem Prekmurcev.
Povedati moramo, da so prvi Slovenci prišli v Urugvaj že pred prvo svetovno vojno. Kraj Piriápolis na atlantski obali naj bi ustanovil Slovenec iz okolice Trsta po imenu Piria. Slovenci v Montevideu trdijo, da je v bližini Piriápolisa še danes njegova hiša oziroma grad, ki je zdaj preurejen v muzej.
Vsekakor je bil omenjeni Slovenec izjema, saj je večina Slovencev, ki so se priselili v Urugvaj, bila delavcev in priučenih obrtnikov. Danes so ostareli in prejemajo skromne pokojnine. Prvi Prekmurci so leta 1935 v Montevideu ustanovili društvo “Prvo slovensko prekmursko društvo Transmurana”. Društvo je ob svoji 55. obletnici, leta 1990 imelo blizu 250 članov. Leta 1967 so zgradili nov dom na naslovu Molinos de Raffo 897, pri čemer je slovenska organizacija SIM s pomočjo slovenskih podjetij prispevala parket za dvorano, v kateri je tudi knjižnica.
Žal slovenščina vse bolj izginja iz prostorov društva. Čas je naredil svoje. V Montevideu prosijo za učitelja slovenskega jezika, saj menijo, da bi z dobrim programom morda lahko pritegnili mlajše potomce Slovencev. Podoben problem imajo tudi preostali dve hrvatski društvi v Montevideu: “Bratstvo” in “Hrvatski dom“. Jezik, kot pomemben element povezave z domovino njihovih staršev ali starih staršev, ima izjemen pomen.
Asimilacija je nekaj povsem naravnega, zato ni presenetljivo, da se Slovenci v Montevideu povezujejo s Hrvati, Bolgari, Čehi, Poljaki, Ukrajinci, Belorusi in drugimi. Tu beseda “Slovan” še vedno nekaj pomeni, prav tako pa beseda “Jugoslovan” v tem okolju nima negativnega prizvoka, kot ga ima v Sloveniji. Večina slovenskih izseljencev v Urugvaju je tja prispela pred drugo svetovno vojno ali pa so se tam že rodili, zato niso poznali situacije v Jugoslaviji in se niso soočali z narodnostnimi in ekonomskimi problemi, s katerimi smo se spopadali, dokler se Slovenija ni osamosvojila.
Kovček 