Foto: Učiteljice dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture v Švici, z leve Mateja Šafranko, Tatjana Vučnjak, Barbara Upale in Marija Rogina iz leta 2004
“Naši otroci se morajo naučiti slovenščine, to je naša obveznost in dolg do njih,” je pred skoraj petdesetimi leti dejal Andrej Ahčin v Luzernu v Švici. Skupaj z nekaterimi starši slovenskih otrok so sami organizirali in vzdrževali dopolnilni pouk slovenščine. V šolo se je takrat vpisalo 15 otrok iz Luzerna in okolice.
Učiteljica je bila takrat Marija Omahen, ki je že po dveh letih delovanja šole lahko s ponosom povedala, da so se otroci v tem času naučili brati preprosta besedila v slovenščini in se seznanili z deželo, iz katere so prišli njihovi starši. Pri tem začetnem delu niso bili požrtvovalni le starši Slovenci, temveč tudi starši drugih narodnosti. Žrtvovali so svoje proste sobote in pripeljali otroke tudi po 30 kilometrov daleč.
Pozitivne izkušnje s šolo v Luzernu so vplivale na to, da so Slovenci kmalu tudi drugod po Švici organizirali podobne šole. V Zürichu so tako maja 1973 ustanovili dopolnilno šolo, ki jo je vodila Eva Tuma. V istem času so ustanovili šolo tudi v Thunu, ki sta jo vodili Ljudmila Šmid in J. Ručigaj. V Amriswilu so šolo ustanovili maja 1974, vodila pa jo je Milena Lukač. Od avgusta 1974 dalje je šola začela delovati tudi v Schaffhausnu, ki jo je vodila Milena Magdič. Od takrat dalje se je pouk slovenskega jezika v Švici skokovito povečeval, žal pa je trajalo le do takrat, ko so otroci Slovencev v Švici odrasli. Po letu 1985, ko se je zmanjšalo število Slovencev, ki so prihajali na delo v Švico, se je sorazmerno zmanjšalo tudi število učencev v teh šolah. Danes jih žal deluje le še peščica.
Učenje slovenskega jezika v tujini ni le jezikovna veščina, temveč tudi ohranjanje narodne identitete in povezanosti s koreninami. Če bodo te šole in društva sčasoma zamrla, bomo izgubili pomemben most med izseljenci in njihovo kulturno dediščino. Zmanjšanje zanimanja za slovenščino lahko vodi v postopno asimilacijo, kar bi pomenilo izgubo jezikovnih vezi in kulturnih vrednot. Prav zato je pomembno ohranjati te pouke, saj predstavljajo ključni steber povezave z domovino.
Kovček 