Dr. Ludvik Smrekar (1941–2021) je eden redkih izseljencev, ki sem jih poznal že pred začetkom dela v Slovenski izseljenski matici. Bil je brat moje dobre prijateljice Marjance Bertoncelj, s katero sva dolga leta sodelovala na Raziskovalni skupnosti Slovenije (RSS)

Ludvik je po zaključku študija stomatologije v Ljubljani kmalu zapustil MDB v centru Ljubljane in se preselil  v Švico točneje , v kraj Andelfingen  blizu Winterthura. To je bil čas, ko so mnogi po končanem študiju na ljubljanski medicinski fakulteti ostali brez možnosti zaposlitve kot zobozdravniki v Sloveniji, zato je za mnoge edina možnost ostal odhod v tujino. Švica je bila najbolj privlačna zahodnoevropska destinacija, kamor so pogosto prihajali iskat kadre iz Jugoslavije, še posebej iz Slovenije. Leta 1968 je v Zürichu in okolici živelo in delalo kar 200 zdravnikov, 180 zobozdravnikov, 20 farmacevtov, okoli 150 študentov medicine in več kot 600 medicinskih sester in babic. Večina jih je bila iz Slovenije, Hrvaške in Srbije.

Ludvik in njegova žena Barbara Turk, prav tako zobozdravnica, sta ob prihodu v Švico morala veliko časa posvetiti delu v ordinacijah, zato jima je ostalo malo časa za druge dejavnosti. Kljub temu se je Barbara v večernih urah in ob koncih tedna predano posvečala poučevanju slovenščine v slovenskih društvenih prostorih. Sinova Miha in Grega sta bila redna člana teh dejavnosti, Grega pa je na prireditvah pogosto recitiral pesmi.

Smrekar je bil dejaven tudi v slovenskem kulturnem društvu Pro Cultura, kjer je pogosto sodeloval pri organizaciji kulturnih dogodkov, namenjenih Slovencem v Švici. Poleg predanosti delu in kulturi so ga odlikovali tudi osebna skromnost in toplina, zaradi česar je bil priljubljen med rojaki.

Med svojimi obiski v Švici sem imel priložnost, da sem z Ludvikom preživel več prijetnih trenutkov. Ob nekaterih teh dogodkih so mi ostale posebno lepe spomini:

1. Po očetovem pogrebu – Po tem, ko je Ludvik pokopal svojega očeta v Ljubljani, se je nemudoma vrnil v Švico, saj ga je že naslednji dan čakala zobozdravniška obveznost. V tistem pogovoru mi je zaupal, kako pomembno je spoštovanje dogovorov in odgovornost do pacientov, čeprav je bil ta odločitev zanj osebno težka.
2. Vižinada, 1987 – V Vižinadi na Hrvaškem, kjer sva se srečala leta 1987, je Ludvik razmišljal o nakupu poletne hiše. Ob humornih opazkah glede lokacije in lastništva nepremičnine je med nama potekal sproščen in zabaven pogovor, ki me vedno znova nasmeje, ko se ga spomnim.
3. Prva gledališka izkušnja v Sindelfingenu – Leta 1994 je Ludvik prvič obiskal gledališče v Sindelfingenu, kjer si je ogledal predstavo Znameniti Slovenec. Po predstavi se mi je zahvalil za organizacijo in z veliko ganjenostjo delil svoje občutke, saj se je prvič počutil tako povezanega s slovensko kulturno dediščino.
4. Potem ko je že nastoplil zaslužen pokoj sta s setro Marjanco iskala svoje korenine iv ZDA in jih tudi našla v Minesoti. Z pomočjo Vide Ponikvar ugledne novinarke in SIM sta v Chisholmu, Minn. našla tudi grob svohjega starega očeta Ivana Johna Smrekarja (1873-1951)

Njegova strast do slovenske kulture in zobozdravniškega poklica je v Švici puščala globoke sledi, zlasti med slovenskimi izseljenci, ki so ga spoštovali zaradi njegove srčnosti in vztrajnosti. Ludvik se je kljub številnim možnostim za vrnitev odločil ostati v Švici, kar je bila tudi želja njegove žene Rosmarie. Eden njegovih sinov pa se je vrnil v Slovenijo, s čimer je družinska vez z domovino ostala živa.

Dr. Ludvik Smrekar bo ostal v mojem spominu kot velik Slovenec, predan svojemu poklicu in kulturi, pa tudi kot dober prijatelj.

• Švica