TSS Castel Bianco: Zgodba ladje in njene vloge v emigraciji

3. Izseljenska ladja Castel Bianco

TSS Castel Bianco, ki jo je upravljala družba Sitmar Line iz Genove, je bila ena izmed številnih ladij, ki so po drugi svetovni vojni prevažale izseljence v njihove nove domove. Ladja, dolga 138,7 metra in široka 18,9 metra, je imela bruto tonažo 10.139 ton in hitrost 15 vozlov.

Začetki kot tovorna ladja

Ladjo je leta 1945 zgradilo podjetje Bethlehem-Fairfield v Baltimoru, ZDA, pod imenom Vassar Victory. Bila je del programa ameriške pomorske komisije, namenjenega gradnji tovornih ladij za vojne potrebe. Po vojni, leta 1947, jo je kupila družba Sitmar Line in preuredila v potniško ladjo s kapaciteto za 480 potnikov. Leta 1952 je bila ponovno prenovljena v Trstu, s čimer so povečali število potniških mest na kar 1.200.

Potovanja in vloga v emigraciji

Castel Bianco je opravljala redne linije med Genovo in Sydneyjem ter med Sredozemljem, Srednjo Ameriko in Južno Ameriko. Bila je ključnega pomena za Mednarodno organizacijo za begunce (IRO), saj je sodelovala pri množičnih selitvah Evropejcev, ki so iskali novo življenje v Avstraliji.

Poti in datumi plovbe v Avstralijo:

  1. 18. februar 1949 – Odhod iz Neaplja, prihod v Melbourne 20. marca 1949.
  2. 27. april 1949 – Odhod iz Genove, prihod v Sydney 27. maja 1949.
  3. 5. julij 1949 – Odhod iz Neaplja, prihod v Sydney 3. avgusta 1949.
  1. 26. september 1949 – Odhod iz Neaplja, prihod v Sydney 24. oktobra 1949.
  2. 29. november 1949 – Odhod iz Neaplja, prihod v Melbourne 29. decembra 1949.
  3. 22. april 1950 – Odhod iz Bremerhavna, prihod v Fremantle 17. maja 1950.
  4. 29. marec 1952 – Prihod v Fremantle (datum odhoda neznan).

Ladja je tako prepeljala tisoče izseljencev, vključno s številnimi Slovenci, ki so želeli pobegniti pred posledicami vojne in začeti novo življenje v Avstraliji.

Povezava s “sister ship” Castel Verde

Castel Bianco in Castel Verde (nekdanja Wooster Victory in o kateri sem pisal pred nekaj dnevi)) sta bili tako imenovani “sister ships” – ladji, ki sta imeli podobno zasnovo in namen. Obe sta izvirali iz programa “Victory Ship” in ju je družba Sitmar Line predelala za prevoz izseljencev. Medtem ko je Castel Verde prevažala potnike med Genovo, Avstralijo in Južno Ameriko, je Castel Bianco pokrivala podobne poti z večjo kapaciteto.

Poznejša leta

Leta 1957 so ladjo prodali španski družbi Cia Trasatlantica (Spanish Line), ki je zmanjšala njeno kapaciteto na 830 potnikov. Delovala je na relaciji Southampton–Španija–Srednja Amerika. Njeno kariero je leta 1974 končala mehanska okvara, zaradi katere je plula v vleki v Bridgetown, Barbados. Konec leta 1974 so jo v Španiji razstavili na odpad.

Zaključek

TSS Castel Bianco je simbolizira obdobje množičnih selitev, ko so ladje, kot je bila ona, predstavljale most med starim in novim življenjem. Njena zgodba, povezana s Castel Verde, odraža pomen ladijskega prometa v povojnih emigracijskih procesih.

Slovenci, ki so na krovu Castel bianco pripluli v Avstralijo. Njihove  priimke  sem našel v svojem  »kovčku«. vseh pet je že pokojnih.:

  • Franc dr. Mihelič, (1920 Celje – 2001 Melbourne)
  • Janez PRIMOŽIČ, (1915 Radovljica – 2002 Queensland)
  • Valentina SCHUBERT, rojena Grassmayer  (1903 Tržič – 1973 Caulfelt)
  • Marjan TOMAŽIN, (1944 Jesenice – 2001 Sydney)
  • Ivan VELIŠČEK, (1926 Zapotok, Kanal ob Soči – 1990  Wagga –Wagga)

Komentiraj