Ko sem se danes (1.januar) popoldne peljal mimo, že par let zaprte gostilne Skok v Štorjah na Krasu, sem se nenadoma spomnil na dogodek oziroma razgovor, ki se je v tej gostilni odvijal spomladi 1987. Delegacija RSS (Raziskovalne skupnosti Slovenije) v SZNJ (Savet SIZ-ov za naučni rad Jugoslavije) se je vračala z njene seje v Lipici. V tistih časih so bili odnosi med članicami SZNJ že napeti. Na eni strani so bile delegacije: Srbije, Bih, Makedonije, Kosova, Črne gore in predvsem delegacija OSJ (Oružane snage Jugoslavije), ki je takrat bila poleg 6 republik in dveh pokrajin povsem enakovreden član te zveze samoupravnih interesnih skupnosti, ter na drugi strani Slovenije, Hrvatske in Vojvodine, katere so se vedno čutile preglasovane. Ko smo zvečer, ob kozarcu dobrega terana in na roko narezanega pršuta analizirali celodnevno sejo, se je oglasila dr. Breda Pogorelec (1.januar 1928-26.julij 2006) in nam dokaj jezno govorila, da potrebujemo nekaj več poguma in gledanja v prihodnost. »Vsaj toliko kot sva ga imela midva z Bojanom Križajem«.
Ostali smo jo debelo gledali, ko nam je v podrobnosti razlagala, kako je prav ona začela z idejo in nato tudi realizacijo odločitve, da Bojan Križaj, kot predstavnik športnikov sodelujočih na zimski olimpijadi v Sarajevu leta 1984, izreče slovesno zaprisego v slovenščini. Še sedaj se spomnim, da je na vse prisotne, navkljub temu, da nam je šla kar malo na živce, naredila velik vtis.
Kovček 