Ladja General M. B. Stewart (AP-140) je bila splovljena 15. oktobra 1944 v ladjedelnici Kaiser Co., Inc., v Richmondu v Kaliforniji, pod pogodbo Pomorske komisije. Po nekaj letih vojaške uporabe je ladjo leta 1948 prevzela Služba vojaškega transporta (Army Transport Service) in jo preuredila za prevoz migrantov. Postala je ena izmed ladij, ki so v okviru “Pete flote” (Fifth Fleet) pripeljale številne begunce iz Evrope v Avstralijo.

Prva pot ladje General M. B. Stewart v Avstralijo se je začela 12. februarja 1948, ko je v pristanišče Fremantle v Zahodni Avstraliji pripeljala 857 razseljenih oseb iz Evrope. To je bila druga od skoraj 150 plovb “Pete flote”, ki so prevažale begunce po drugi svetovni vojni v Avstralijo.

V naslednjih dveh letih je ladja opravila še štiri podobne plovbe:

• 13. aprila 1949 je prispela v Melbourne z 816 begunci iz Napolija.
• 20. julija 1949 je v Adelaide pripeljala 816 oseb.
• 30. januarja 1950 je ponovno prispela v Melbourne, tokrat z 1.262 begunci.
• 17. aprila 1950 je prispela v Sydney z 1.292 razseljenimi osebami.

Te plovbe so bile del velikega preseljevalnega programa, s katerim je Avstralija sprejela tisoče beguncev, ki so po drugi svetovni vojni iskali boljše življenje. Ladje, kot je bila General M. B. Stewart, so imele ključno vlogo pri tem humanitarnem podvigu, saj so omogočile hitro in organizirano preselitev beguncev iz Evrope v nove domovine.

Po letu 1950 se je ladja vrnila v vojaško uporabo, vendar je njena vloga v migracijah v Avstralijo ostala pomemben del njene zgodovine.

Vilko Potnik – eden izmed potnikov na ladji General M. B. Stewart

Na svojem prvem potovanju ladje General M. B. Stewart v Avstralijo je bil eden izmed 816 potnikov tudi Vilko Potnik. Kako zanimivo – njegov priimek “Potnik” simbolično odraža njegovo življenjsko zgodbo (nomen est omen).

Vilko Potnik se je rodil 7. maja 1922 v Bosni slovenskim staršem. Točen kraj rojstva ni znan, vendar je znano, da je bil njegov oče zaposlen kot gozdar na območju Krškega polja blizu Bijeljine. Ko je bil Vilko star dve leti, se je družina vrnila v Slovenijo, kjer je obiskoval osnovno šolo.

Leta 1941 so Nemci Potnikovo družino pregnali v Srbijo, kjer je Vilko prvič okusil težko usodo begunca. Srbi so naše pregnance sprejeli z odprtimi rokami, in Vilko je vse življenje o njih govoril z velikim spoštovanjem. Po enem letu so ga Nemci zajeli in odpeljali v taborišče Dachau, od tam pa na prisilno delo v predore. Ti težki časi so močno vplivali na njegovo zdravje, kar ga je kasneje spremljalo vse življenje in verjetno prispevalo k njegovi prezgodnji smrti.

Vilko je v Avstralijo prispel 12. februarja 1948 z ladjo General M. B. Stewart. Najprej je dve leti delal na železnici, nato pa je dobil službo v tovarni General Motors v Adelajdi. Kmalu zatem je odšel v rudnik Radium Hill, kjer se je izučil za kovača. Zaradi zdravstvenih težav je zamenjal poklic in delal pri vodovodnem oddelku v Mt. Gambierju. Svojo delovno pot je zaključil kot pristaniški delavec v Dampierju v Zahodni Avstraliji.

Nemčija mu je pred približno tremi leti priznala majhno pokojnino za poškodbe, ki jih je utrpel med vojno. Po tem je opustil delo in se posvetil potovanjem ter obiskoval številne prijatelje po vsej Avstraliji in celo Novi Gvineji. Za krajši čas se je ukvarjal tudi z zbiranjem znamk, pri čemer je ustvaril izjemno zbirko, ki naj bi bila ob njegovi smrti vredna najmanj 16.000 dolarjev.

Vilko je umrl 21. septembra v bolnišnici A. R. v Adelajdi. Po vsej Avstraliji je imel številne prijatelje in znance, saj je večkrat prepotoval državo po dolgem in počez. Kljub svojim potovanjem se je vedno vračal v Adelajdo, kjer se je očitno počutil najbolj domače.

• Uncategorized