MS Goya je bila norveška ladja, ki je v povojnih letih igrala ključno vlogo pri prevozu beguncev in razseljenih oseb iz Evrope v Avstralijo in Novo Zelandijo. Zlasti njen vpliv na širjenje muslimanske skupnosti na Novi Zelandiji je izjemen.
Zgodovina ladje
Ladja je bila prvotno splavljena maja 1938 kot Kamerun pri nemškem ladjarju Woermann Line. Po drugi svetovni vojni je Norveška ladjo pridobila kot del nemške vojne odškodnine. Leta 1947 je bila preimenovana v Goya, upravljala pa jo je norveška ladijska družba Ludvig Mowinckels Rederi. Ladja je bila prilagojena za prevoz razseljenih oseb v sodelovanju z Mednarodno organizacijo za begunce (IRO).
V letu 1950 je Goya plula predvsem med Italijo in Avstralijo, kjer je prevažala begunce in iskalce bolšega življenja. Prva pomembna plovba v Novo Zelandijo je bila 1. maja 1951, ko je ladja iz pristanišča Pirej prepeljala več kot 900 beguncev v Wellington.
Begunski potniki in njihov vpliv
Na ladji so bili večinoma etnični Grki iz Romunije, pa tudi Estonci, Jugoslovani in drugi vzhodnoevropski begunci. Med potniki je bilo približno 50 muslimanskih moških, ki so kasneje odigrali ključno vlogo pri razvoju muslimanskega združenja v Aucklandu. Po prihodu so bili begunci za tri mesece nastanjeni v nekdanjem taborišču za vojne ujetnike v Pahiatui, kjer so se učili angleščine ter spoznavali novozelandske zakone in običaje.
Statistike kažejo, da je število muslimanov na Novi Zelandiji občutno naraslo. Leta 1945 jih je bilo zgolj 67, šest let kasneje, leta 1951, pa je število naraslo na 205.
Literarna interpretacija potovanja
Usoda ladje Goya in njen pomen za priseljence je navdihnila Johna Vakidisa, da je leta 2008 objavil dramo Tzigane. To je izmišljena pripoved o potovanju njegovih staršev na Goyi. Predstava je bila premierno uprizorjena v gledališču Downstage Theatre v Wellingtonu in je prejela pet nagrad Chapman Tripp, vključno z nagrado za najboljšo novozelandsko igro tistega leta.
Tzigane je ganljiva zgodba o priseljenski družini, ki prikazuje izzive priseljencev, njihove odnose ter prilagajanje na novo okolje. Vakidis je mojstrsko ujel kontrast med novozelandsko realnostjo in kulturnimi koreninami evropskih priseljencev, kar odmeva še danes.
Slovenke na krovu
Med tisočimi potniki, ki so pluli z Goyo, sta bili tudi dve Slovenki:
- Veronika Čar: Rojena 24. januarja 1900 v Breznem ob Dravi, umrla 4. avgusta 1975 v Melbournu. V Avstralijo je priplula 13. maja 1950.
- Agnes Simenčič (rojena Belšak): Rojena 7. decembra 1906 v Sv. Barbari v Halozah, umrla 27. januarja 1975 v Sydneyju.
Konec ladje Goya
Leta 1964 je bila Goya prodana grškemu podjetju in leta 1969 poslana na Tajvan za razrez. Kljub njenemu koncu ostaja Goya simbol upanja in novih začetkov za mnoge priseljence.
Ladja Goya je torej mnogo več kot zgolj transportno sredstvo. Predstavlja pomemben del zgodovine migracij, obenem pa pričeva o vztrajnosti in želji po boljšem življenju.
Kovček 