Simbolična fotografija
Veter je valovil čez avstralsko obalo, ko se je ladja Roma leta 1958 počasi bližala pristanišču. Na krovu je stal Stanko Sedmak, mladenič iz Ilirske Bistrice, s kovčkom v roki in nejasno prihodnostjo v mislih. Prišel je v Avstralijo iskat boljše življenje, tako kot mnogi drugi Slovenci. Nove priložnosti, nov svet, a tudi osamljenost v tuji deželi.
V Wollongongi je našel delo. Ni bilo lahko – trdo delo, vročina in tuj jezik. A bil je vztrajen. Z brati, ki so že bili tu, so si pomagali, skupaj premagovali stisko in ob večerih sanjali o domu. Pisma od staršev in bratov iz Ilirske Bistrice so bila njegova vez s preteklostjo, topla beseda, ki mu je dajala moč.
Tistega avgustovskega dne leta 1961 se je odpravil na delo v Port Kembli. Kopal je jarek, kot že tolikokrat prej. Nikoli se ne ve, kdaj in kako pride nesreča. Morda je zdrsnil, morda mu je spodrsnilo – kdo bi vedel? Našli so ga v vodi, plitvi, komaj pol metra globoki. A to je bilo dovolj. Stanka ni bilo več.
Ko so ljudje izvedeli za njegovo smrt, so se spraševali, kako se je to lahko zgodilo. Radovednost je bila velika, a ko je prišel čas pogreba, se jih je le malo odpravilo na pot. Nekateri so delali, drugi so ostali doma. Morda so se bali, da bi jih smrt, ki je vzela Stanka, preveč spomnila na lastno minljivost.
Tisti, ki so prišli, so stali ob njegovem grobu in molčali. Razmišljali so o poti, ki jo je prehodil – od zelenih bistriških gričev do rdeče avstralske zemlje. O njegovih neizpolnjenih sanjah, o družini, ki je ostala daleč stran. In o tem, kako življenje včasih vzame, ne da bi dalo odgovore.
Stanko je ostal zapisan v spominu tistih, ki so ga poznali. Morda so se ob njegovi smrti nekateri za hip ustavili, pomislili na svojo pot in na to, kako krhko je vse skupaj.
Na koncu je ostala le tišina, veter nad grobom in misel: Kar želiš, da drugi tebi store, to stori tudi ti drugim.
Kovček 