Družina Jožefa in Marije Copot je leta 1951 zapustila rodno Slovenijo in se podala na dolgo pot v Avstralijo, v upanju na boljše življenje. Naselili so se v mestu Maitland, kjer so s svojo delavnostjo in skromnostjo hitro postali cenjeni člani lokalne skupnosti. Njihov dom je bil poln otroškega smeha in veselja; skupaj so imeli šest otrok, ki so jim bili v največje veselje in ponos.
Vsak dan je bil prepleten z delom in skrbjo za družino. Jožef je delal v bližnjem rudniku, medtem ko je Marija skrbela za dom in otroke. Otroci so obiskovali lokalno šolo, kjer so se hitro naučili angleščine in si pridobili prijatelje med vrstniki. Kljub oddaljenosti od domovine so ohranjali slovenske običaje in tradicije ter jih prenašali na svoje otroke.
Nekega vročega januarskega dne leta 1957 so se otroci odločili, da se bodo odpravili na kopanje v bližnjo reko. Bila je to priljubljena točka za lokalne otroke, kraj, kjer so preživljali brezskrbne trenutke in se hladili v poletni vročini. Tistega dne so se štirje najstarejši otroci Copotovih odpravili k reki, medtem ko sta najmlajša ostala doma z materjo.
Nihče ni mogel predvideti tragedije, ki je sledila. Med igro v vodi so otroci nenadoma zašli v globlji del reke, kjer jih je presenetil močan tok. Kljub njihovim klicem na pomoč ni bilo nikogar v bližini, ki bi jih slišal. Vsi štirje so se utopili, preden je kdo lahko priskočil na pomoč.
Novica o tragediji je pretresla celotno skupnost. Lokalni časopisi so poročali o nesreči, izražali sožalje družini in poudarjali, kako zelo so bili otroci priljubljeni med vrstniki in učitelji. Pogreb je bil ganljiv dogodek, ki se ga je udeležilo veliko število ljudi, tako Slovencev kot domačinov, ki so želeli izkazati podporo in sočutje družini Copot.
Marija in Jožef sta bila strta od bolečine, a sta v svoji veri našla moč, da sta preživela to neizmerno izgubo. Njuna vera ju je držala pokonci, ko sta se soočala z vsakodnevnim življenjem brez svojih otrok. Skupnost ju je podpirala na vsakem koraku, ponujala pomoč in tolažbo v najtežjih trenutkih.
Kljub tragediji sta Marija in Jožef nadaljevala z življenjem zaradi preostalih dveh otrok. Njuna ljubezen in predanost sta bila neomajna, njuna moč pa je bila navdih za vse okoli njiju. Skozi leta sta našla način, kako živeti z bolečino izgube, hkrati pa sta ohranila spomin na svoje otroke živ v svojih srcih.
Ta tragična zgodba je opomin na krhkost življenja in moč človeškega duha, ki lahko kljubuje tudi najhujšim preizkušnjam.
Šele sedaj, 78 letih sem v časopisu Misli, ki izhajajo v Australiji našel imena nesrečnih slovenskih otrok, ki so takrat utonili: Mary, stara 11 let, Charlie, star 10 let, Julka stara 8 let ter Frankie star 7 let.
V Australiji je že veliko ljudi, tudi otrok, utonilo , tako v rekah in morju, kot tudi v bazenih , toda da bi kar štirje iz ene same družine v eni sami uri izginili pod vodo, kaj takega đe ni bilo slišati. Še danes, po skopraj 70 letih je ta tragedija zapisana v spominu slovenske skupnosti. Da pa se je nekoč devet članska družina naenkrat zmanjšala na zgolj pet članov in se navkljub temu obbdražala gre velika zasluga materi in očetu Copot, doma iz Ljutomera . Ta huda nesreča ju ni strla, z dvema preostalima otrokoma so se popolnoma vkkjučili v avstralsko družbo,
Kovček 