Franc Marcola se je rodil 5. oktobra 1921 v vasi Podbela blizu Kobarida. Odraščal je v družini s štirimi otroki, pri čemer je na dan njegove smrti ( 4. marec 2005) živel le še njegov najstarejši brat Mirko, ki je prav na ta dan dopolnil 86 let.
Po drugi svetovni vojni je bil Franc prisiljen zapustiti domovino in se je znašel v italijanskem taborišču. Leta 1950 se je podal na dolgo pot v Avstralijo, kjer si je začel ustvarjati novo življenje. Dve leti po prihodu, leta 1952, se je poročil z Rito Lunardelli, ki je izvirala iz severne Italije. Kljub jezikovni pregradi je Franc z veliko potrpežljivostjo in ljubeznijo svojo ženo naučil slovenskega jezika, ki ga je nato govorila zelo dobro. To priča o njegovi predanosti slovenski identiteti in želji, da bi tudi v daljni deželi ohranil vez z materinščino.
Njuna ljubezen in skupno življenje sta obrodila sadove – rodili so se jima trije otroci: Ida, Max in Flora. Vsak izmed njih si je ustvaril svojo družino, Franc pa je bil ponosen dedek treh vnukov in treh vnukinj.
Franc Marcola je bil aktiven član slovenskega društva Ivan Cankar v Geelongu. Med slovenskimi rojaki je bil znan kot velik ljubitelj balinanja, zaradi česar se je trudil, da bi tudi v društvu ustanovili balinarsko sekcijo. S prijatelji je pogosto preživljal čas ob tej priljubljeni igri, ki mu je pomenila veliko veselje. Žal mu v zadnjih dveh letih življenja zdravje tega ni več dopuščalo.
Franc Marcola je umrl 4. marca 2005 v Geelongu. Zadnje slovo od njega je potekalo 9. marca, ko so ga pokopali v prisotnosti družine, prijateljev in rojakov. Spomin nanj ostaja v srcih tistih, ki so ga poznali, še posebej v krogu njegove družine, ki še danes ohranja slovensko besedo in dediščino, h kateri je Franc s svojim zgledom pomembno prispeval.
Kovček 