Foto: Simbolna ilustracija UI
Franjo Kamenar se je rodil 12. novembra 1916 na Reki, v času, ko je mesto še pripadalo Avstro-Ogrski. Njegovo življenje je bilo neločljivo povezano z morjem – kot mornar je preplul mnoge vode in videl številne obale. A ko je leta 1951 njegova ladja prispela v melbournsko pristanišče, se je odločil, da ne bo več odplul. Zaprosil je za azil in ostal v Avstraliji, v tuji deželi, ki mu nikoli ni postala dom.
Njegovo življenje v Carltonu je bilo samotno. Mimoidoči so ga morda videli kot zgolj še en obraz v množici, a za temi utrujenimi očmi je tičala zgodba človeka, ki je iskal, a nikoli našel tistega, kar bi lahko imenoval svoje. Brez pravih prijateljev, brez bližnjih, ki bi mu segli v roko v trenutkih stiske, je živel tiho, zagrenjeno življenje. Njegova edina stalnica je bil spomin na preteklost, na dom, ki se mu ni več mogel vrniti, in na morje, ki mu je nekoč dajalo svobodo, a ga je na koncu pustilo na obali pozabljenega mesta.
Ko se mu je zdravje poslabšalo, je bil sam. V bolnišnici Queneau Victorja, daleč od vsega znanega, se je 12. marca 1970 poslovil od sveta. Nikogar ni bilo, da bi mu stisnil roko ob zadnjem dihu, nikogar, ki bi v njegovo ime prižgal svečo spomina. Ko so 17. marca prenesli njegovo krsto med slovenske grobove, so ga pospremili le anonimni obrazi uslužbencev, ki so opravili svojo dolžnost.
Te dni mineva 55 let od njegove smrti. Naj počiva v miru božjem, tam, kjer morje nikoli ne zamre in kjer samota ne more več raniti.
Kovček 