Maks Kranjnik je bil človek mnogih poti, izzivov in nenavadnih preobratov. Rodil se je 29. septembra 1935 v Volčanskih Rutah na Tolminskem kot deseti izmed trinajstih otrok. Že kot otrok je sanjal o širnem svetu in pustolovščinah. Njegova mladost je bila zaznamovana s trdim delom na kmetiji, a ga je nemirni duh kmalu pognal na pot iskanja boljšega življenja.
Kot mladenič se je najprej preizkusil v različnih obrtnih poklicih v Ljubljani, vendar ga je vedno vleklo v tujino. Po odsluženi triletni vojaščini v Jugoslovanski armadi sta s prijateljem delala kot oglarja, da sta zaslužila denar za obleko in pot v Italijo ter naprej v Francijo. Tam se je zaposlil v tovarni avtomobilov Renault v Parizu. V Franciji je spoznal Veroniko Vučko, s katero sta se poročila in dobila sina Milana.
Leta 1963 se je Maks vrnil v Slovenijo, da bi poskrbel za svojo mamo in domačijo, ko je njegov brat odšel k vojakom. Ponujena mu je bila služba hotelirja v Kobaridu, a jo je zavrnil, saj bi bil pod nadzorom oblasti in bi moral poročati o dogajanju na meji. Zato se je odločil za novo življenjsko pot – izselitev v Avstralijo. Oktobra 1969 je družina Kranjnik prispela v Sydney. Nekaj časa so bivali v Newcastlu pri njegovem bratu Emilu in sestri Albini, nato pa so se naslednje leto preselili na farmo v Southern Highlands, v Joadjo pri Mittagongu. Umrl je 20. decembra 2018 v Bowralu. (Sydney) .V kraju polnem sijajnih vrtov tulipanov, odličnih restavracij, vinskih kleti s hladnim podnebjem in butikov je Bowral utelešenje šarma južnega višavja. V tem lepem kraju le 90 minut južno od Sydneyja je Maks preživel zadnja leta svojega življenja.
Še pred tem pa je Maks je v Avstraliji opravljal številna fizično zahtevna dela. Delal je na farmi, kot drvar in žagar na Moss Vale Forestry, izdeloval opornike za rudniške vhode in rove na South Coastu ter za Wombeyan Caves. Kasneje se je vrnil v Mittagong, sodeloval pri gradnji avtoceste med Campbelltownom in Mittagongom ter znova delal kot drvar v državnih gozdovih v Sutton Forestu in Belanglu.
Sčasoma je prihranil dovolj denarja, da si je v predmestju Sydneyja postavil lastno hišo. Tu je začel novo poglavje svojega življenja – odprl je majhno delavnico, kjer je popravljal stroje in avtomobile, kar mu je prineslo ugled v lokalni skupnosti. Spoznal je rojakinjo Marijo, s katero sta si ustvarila topel dom in gostoljubno okolje za številne slovenske priseljence, ki so potrebovali pomoč pri vključevanju v novo življenje.
Čeprav je bil vedno ponosen na svoje slovenske korenine, se je postopoma navadil na avstralski način življenja. Naučil se je ceniti prostrane pokrajine, drugačno kulturo in priložnosti, ki jih je ponujala ta dežela. Ob koncu življenja je Maks našel svoj mir – v krogu družine, med prijatelji in s spoznanjem, da je njegov trud obrodil sadove. Njegova zgodba ostaja dokaz neukrotljive volje slovenskih izseljencev, ki so v tujini poiskali nov dom, a v srcu vedno nosili delček domovine
Kovček 