S.S. Amarapoora – Ladja Upanja za Mnoge
Ladja S.S. Amarapoora, zgrajena leta 1920 v škotski ladjedelnici William Denny & Sons, je skozi desetletja služila različnim namenom – od luksuznega potniškega ladijskega prevoza, bolnišnične ladje med drugo svetovno vojno do transporta beguncev in priseljencev v nove domovine. V njeni bogati zgodovini ima posebno mesto leto 1949, ko je postala simbol upanja za stotine ljudi, ki so iskali novo prihodnost v Avstraliji.
Po koncu druge svetovne vojne je bila S.S. Amarapoora v lasti britanskega Ministrstva za transport in je bila preurejena za prevoz migrantov v okviru Mednarodne organizacije za begunce (IRO). V tej vlogi je opravila več plovb iz Evrope proti Avstraliji, med njimi tudi nepozabno potovanje, ki se je začelo 19. marca 1949 v Neaplju in se končalo 21. aprila 1949 v pristanišču Fremantle v Zahodni Avstraliji.
Na krovu ladje je bilo 617 beguncev, večinoma iz Nemčije in Vzhodne Evrope, ki so pred odhodom prebivali v begunskem taborišču Bagnoli v Italiji. Med njimi je bil tudi Maks Kočar, eden izmed mnogih Slovencev, ki so v tistih letih zapuščali razdejano Evropo in si želeli zgraditi boljše življenje na drugem koncu sveta. Kot številni drugi potniki na tej plovbi je Mak nosil s seboj le nekaj osebnih predmetov, a mnogo sanj in upanja na boljši jutri.
Po dolgem in napornem potovanju čez Sredozemsko morje in Indijski ocean je ladja prispela v Fremantle, kjer so se potniki prvič dotaknili avstralske zemlje. Med 617 priseljenci je bilo 491 odraslih in 125 otrok, ki so nato pot nadaljevali do različnih naselbinskih centrov po Avstraliji, kjer so začeli novo poglavje svojega življenja.
S.S. Amarapoora je po tej plovbi še nekaj let služila kot migrantska ladja, nato pa je bila leta 1950 prodana novozelandski vladi za nadaljnje prevoze priseljencev. Kljub temu, da njene ladijske poti danes ne obstajajo več, ostaja njen pomen živ v zgodbah tistih, ki so na njej našli nov dom, vključno z Makom Kočarjem, ki je s to ladjo priplul v novo življenje.
Kovček 