Foto: Fotografija je delo UI
Ljudmila Cijak se je rodila v skromni družini v Sovodnjah, v času, ko je bila ta vas še del Italije. Že kot mlado dekle je vedela, da ji domovina ne more ponuditi varnega zavetja niti dostojnega življenja. Ko se je ponudila priložnost, da odide v Egipt in tam dela kot gospodinjska pomočnica, je sprejela odločitev, ki jo je zaznamovala za vse življenje. Postala je ena izmed številnih “aleksandrink“, žensk, ki so v daljnih tujih deželah garale za tuje družine, daleč stran od svojih korenin.
Egipt jo je pričakal s prašnimi ulicami, vročim soncem in tujimi običaji. Delala je pri premožni družini, kjer so jo spoštovali zaradi njene pridnosti, a nikoli ni bila del njihovega sveta. Po dolgih dneh trdega dela je večere preživljala sama v svoji skromni sobi, sanjajoč o domu, ki ga ni mogla doseči. Pisala je pisma svojim sorodnikom v Sovodnjah in v teh besedah iskala tolažbo. Leta so minevala in čeprav si je v Egiptu ustvarila nekakšen obstoj, se nikoli ni počutila sprejeto. V njenih očeh je tlela žalost, ki je ni mogla pregnati niti rahločutna prijaznost redkih prijateljev.
Ko je prišla priložnost za odhod v Avstralijo, je upala, da bo tam našla novo življenje, novo priložnost za srečo. A Avstralija je bila kruta v svoji širini in osamljenosti. V tuji deželi, kjer ni imela nikogar, je nadaljevala z delom, toda leta so jo začela težiti. Nikoli se ni poročila, nikoli si ni ustvarila družine. Edina vez, ki jo je ohranjala z domovino, so bila pisma, ki jih je pošiljala v Sovodnje. Tam so jo sorodniki ohranjali v spominu kot nekoga, ki je odšel, a se nikoli ni vrnil.
Ko je umrla, so se v njenem stanovanju našla skrbno shranjena pisma iz domovine, rumenkasti listi, popisani z ljubeznijo in hrepenenjem. Ostala je sama v tuji deželi, kjer je bilo njeno ime le bežen zapis na kamnu v odmaknjenem pokopališču. Njena zgodba je ostala neizrečena, njeno življenje zgodba izgubljenih sanj in neuresničenih hrepenenj.
Kovček 