Foto: Simbolna fotografija “aleksandrinke” kot jo je naredila UI
Dne 11. januarja 1960 je v v Avstraliji nenadoma umrla Amalija Urdih, rojena Malka, zavedna Primorska Slovenka, ki je s svojo toplino, prijaznostjo in predanostjo pustila neizbrisen pečat med rojaki na tujem.
Rodila se je 27. avgusta 1907 v Vrtojbi pri Gorici, v Gorkičevi družini. Njena mladost je bila zaznamovana z življenjem na slovenski zahodni meji, ki je že tedaj občutila pritiske italijanske oblasti. Kot številne dekleta iz Primorske se je tudi ona odločila za pot v tujino – leta 1925 je kot komaj 18-letno dekle odšla za kruhom v Egipt, kjer je več kot dve desetletji delala in živela kot klasična slovenska aleksandrinka. Te pogumne ženske so zapuščale domovino, da bi kot gospodinjske pomočnice in dojilje v bogatih egiptovskih družinah s svojim zaslužkom pomagale domačim, hkrati pa ohranjale slovensko identiteto tudi v eksotičnem okolju Severne Afrike.
V Kairu je Amelija našla tudi ljubezen – dne 4. junija 1944 je tam, pred slovenskim kaplanom p. Jozafatom, obljubila zvestobo Francu Urdihu. Skupno življenjsko pot sta nadaljevala v Avstraliji, kamor sta emigrirala leta 1950. V kraju Abbotsford (Melbourn)sta si ustvarila nov dom, v katerem je Amalija postala prava slovenska gospodinja – srčna, gostoljubna, vedno pripravljena pomagati in poslušati.
Bila je dejavna v slovenski skupnosti in redna obiskovalka kulturnih in verskih prireditev, kjer je s svojo vedrino in toplino predstavljala lik matere in zavetnice mnogim rojakom. Zanjo je vsakdo bil kot del družine – kot bi nosila v sebi staro modrost Primork, ki znajo ljubiti in trpeti v tišini.
Žal so vroči dnevi tistega januarja usodno vplivali na njeno srce, oslabljeno od visokega krvnega tlaka. Srčna kap je komaj 52-letni Amaliji nenadoma pretrgala nit življenja. Pokopana je bila na keilorskem pokopališču v družinskem grobu, kamor so jo pospremili številni rojaki. Njihova množična prisotnost je bila nem brez besed hvaležnosti in spoštovanja do žene, ki je znala združevati toplino doma z odločnostjo emigrantke.
Iskreno sožalje njenemu možu Francu in vsem, ki so jo imeli radi. Spomin nanjo naj ostane svetel in topel kot njen nasmeh – tak, kakršnega so poznali njeni sodobniki, in tak, kakršnega se spominja zgodovina aleksandrink.
Kovček 