Foto: Šime Letinić Izseljenska poroka na Malem Ižu v Dalmaciji
V »kovčku« sem našel fotografijo prof. Šime Letinića iz Splita, kronista dogodkov otoka Mali Iž v Dalmaciji. Na njeni hrbtni strani slike je pisalo: “Poroka. Prišel je čez veliko lužo in odpeljal bo svojo ljubljeno družico…”
Bila so šestdeseta. Čas, ko so se mnogi sinovi in hčere Krasa, Brkinov in Čičarije podali v beli svet – v Ameriko, Avstralijo, Kanado. Po letih trdega dela v tovarnah, rudnikih in pristaniščih so se vračali domov na nekajmesečne dopuste. A ti dopusti niso bili le za počitek – bili so tudi čas za iskanje žen. Nekateri so se vrnili z že dogovorjenimi snubitvami, drugi so v nekaj tednih obudili pozabljena prijateljstva, spoznali nove obraze, si izprosili privolitev očeta in – včasih po le nekaj dneh – stopili pred oltar.
Kot mladi novinar Primorskih novic iz Kopra sem pri svojem delu v sedemdesetih letih kar nekajkrat srečal primere »izseljenske poroke«. Fantje primerni za ženitev so nemalokrat izkoristili obisk svojega starega kraja, da so si poiskali bodočo ženo. Tak je bil tudi primer z parom iz otoka Mali Iž, ki ga je fotograf Letinić zajel v svoj objektiv. Nevesta sedi na klopi leuta pred domačim portom, s skromnim šopkom v rokah in z upanjem v očeh. Na glavi je imela bel čipkast pajčolan, ki je poplesaval v vetru obraz pa je razkrivala svetloba popoldanskega sonca. Fotograf je ujel trenutek, ko je njen pogled polzel čez ramo, nekam v daljavo – morda proti ladji, ki jo bo čez nekaj dni ponesla na drugo stran sveta.
On – moški v nekoliko preveliki obleki in z resnim obrazom – je stal tik ob njej. Roke so se mu rahlo tresle, ne od negotovosti, temveč od zavedanja, da se z vsakim trenutkom korak po koraku poslavlja od znanega sveta, a hkrati odpira vrata v novega – z njo ob strani.
Takšna je bila tudi zgodba Anice iz Zabič, vasi nad Ilirsko Bistrico. Doma je pomagala na kmetiji, hodila v šolo v Trnovo, življenje pa je teklo po ustaljenih tirnicah. V poletju 1963 se je v sosednjo vas vrnil Mihael iz Avstralije, doma iz Podgrada. Bil je tam že skoraj deset let, delal v tovarni v Geelongu, prihranil nekaj denarja in si zaželel družine. Med obiskom pri sorodnikih je srečal Anico, ki jo je bežno poznal še iz otroštva. Po nekaj obiskih je rekel njenemu očetu: »Doma me čaka služba in stanovanje, če pride z menoj, bo imela vse.«
Poroka je bila hitro – v cerkvi v Jelšanah. Poročna obleka je bila izposojena, prstan kupljen v Trstu, kovček pa si je sposodila od sestre. Ko sta nekaj dni kasneje stopila na ladjo v Genovi, je bilo v njenem srcu vse – dom, starši, hribi, cerkveni zvonovi in molitve. A tudi upanje, da bo z Mihaelom lahko ustvarila nekaj novega.
V Avstraliji se ni bilo lahko navaditi. Vse je bilo tuje – jezik, obrazi, vreme. Anica je kmalu začela delati v pralnici, nato v tovarni čevljev. Domov je pisala dolga pisma z drobnimi črkami in pošiljala slike otrok v copatih, ki jih je sama prišila. Ko sta se čez leta vrnila na obisk, je rekla sestri: »Včasih se vprašam, ali sem naredila prav. A ko pogledam otroke in moža, vem, da sem šla za ljubeznijo – in za življenjem.«
Takšnih porok je bilo na desetine. Ljudje iz Brkinov in Čičarije so množično odhajali v svet, a njihove korenine so ostajale trdno v zemlji. Neveste, ki so jih možje “prišli iskat” domov, so s seboj nosile jezik, navade, vero – in ogromno mero poguma. Postale so izseljenke po poroki – ženske, ki so v nekaj tednih spremenile vse, a ohranile bistvo.
Fotografija prof. Letinića je le ena izmed mnogih tiho ujetih resnic teh zgodb. Z njo je ujet ne le trenutek poroke, temveč trenutek odhoda – zvestobe, poguma in tihe odločnosti, ki jo nosi izseljenka, ko zapusti domačo vas in gre za možem v beli svet.
Kovček 