Foto:Simbolna ilustracija UI Avgusta Čedermaca
V soboto, 1. februarja 1986, so v majhni, skromni hiši v Collingwoodu v predmestju Ipswicha , Queensland Australija našli mrtvega Avguština Čedermaca. Umrl je sam, tako tiho in neopazno, kot je živel. Ni imel bližnjih sorodnikov, ne v Avstraliji ne doma pod Matajurjem. Redko se je pojavil v slovenski skupnosti in še redkeje koga povabil k sebi. Bil je samotarski mož, zadržan, z očitnim zidom med sabo in svetom – a ta zid ni bil zgrajen iz neprijaznosti, temveč iz neke notranje bolečine, ki je ostala neizgovorjena.
Rojen je bil v Borjani pri Kobaridu, v vasi, ki leži pod mogočnim Matajurjem in gleda proti Beneški Sloveniji. Iz teh krajev prihajajo trdne, z zemlje in zgodovine izklesane duše. Leta 1950 je s številnimi drugimi izseljenci prispel v Avstralijo z ladjo General Blake. Iskal je boljše življenje, delo, priložnost. Toda v tej novi deželi, polni obljub, ni vsak našel tudi doma. Avguštin ni ustvaril družine. Ni imel svojih otrok, ki bi mu na stara leta rekli »oče« ali mu ob smrti prižgali svečo.
Takšna je bila usoda mnogih neporočenih slovenskih mož, ki so v povojnih letih zapustili domovino. V novih okoljih so pogosto ostali na robu družbe – jezika se niso nikoli čisto naučili, doma pa jih ni več čakalo nič oprijemljivega. Njihov vsakdan je postajala rutina dela, samote in tišine. Medtem ko so nekateri soustvarjali , društva, pevske zbore, je bil Avguštin eden tistih, ki je raje ostal v ozadju – ne zato, ker ne bi čutil pripadnosti, temveč morda zato, ker je nosil v sebi težo, ki je ni delil z nikomer.
Ob njegovi smrti ni bilo pogrebnega slavja, ni bilo dolgih govorov, le tiha maša v cerkvi sv. Jožefa v Collingwoodu in nato zadnje slovo na pokopališču v Fawknerju. Umrl je brez oporoke, brez zahteve, brez slovesa.
Priimku, ki ga je nosil – Čedermac – je težko uiti simboliki. Tako je Bevk poimenoval svojega slavnega kaplana Martina, ki je med fašističnim zatiranjem ostal zvest slovenskemu jeziku in narodu. Bevk je s tem imenom utelešil človeka, ki je v tišini in vztrajnosti branil to, kar je bilo za Slovenca najgloblje: jezik, dostojanstvo, pripadnost. Ali ni bil tudi Avguštin na nek način tak Čedermac? Ne v javnih besedah ali junaških dejanjih, ampak v tem, da je svojo samoto prenašal tiho, brez vpitja, brez očitanja, z notranjim pogumom, ki ga pogosto prezremo.
Borjana pri Kobaridu je izgubila še enega sina, svet pa še enega izmed mnogih, ki so svojo mladost zapustili doma, starost pa dočakali daleč od nje – v samoti, a zvesti lastni poti.
Kovček 