Foto: Borjač v vasici Griže na Vrheh (Sežana)
Ko se že nekaj let sprehajam, po večinoma na pol praznih vaseh Primorske, natančneje po Vrheh, to je namreč občina mojega stalnega bivanja, nikjer skorajda ne srečam nobenega vaščana. Žal to ni edni primer v Sloveniji.
Ko pa sem ravno hodil pod tem, okroglim protonom v Grižah, sem se spomnil na marsikaterega prebivalca te in ostalih vasi, ki so jih zapustili in odšli v tujino. Za trenutek sem pomislil, kako so se morali počutiti. Nekoč, ko so bili še doma in so bili mladi je tak porton pomenil vhod v borjač ( dvorišče), kjer se je odvijalo notranje življenje, ki jim je zagotavljalo varnost in zavetje. Znotraj borjača niso poznali ključavnic. Kar naenkrat pa so morali to varnost (skromno sicer) zapustiti in so se z glavo polno skrbi znašli v pločevinastih barakah begunskih taborišč v okolici Trsta ali Špitala na primer. Niso bili lačni hrane, toda lačni so bili pričakovanja, kam bodo prišli. Ko so po enomesečni plovbi, če so dobili dovoljenje za Avstralijo, končno pripluli v enega izmed številnih begunskih centrov, so si malo oddahnili. Pričakovanje, upanje je raslo.
V teh centrih, nekoč so bile to vojašnice so bili ločeni; fantje posebej, dekleta posebej, pari z otroci skupaj. Tudi ti »kempi« so jim rekli, so imeli svoj vhod, toda ta ni bil tak, kot je bil domač porton. Po navadi je bil iz močne železne žice. Kolikokrat so pomislili na svoj domač porton.
Čas je svoje naredil. Iz leta v leto se je povratek domov premikal v megleno bodočnost. Govorili so si: Samo, da si preskrbim še to in to…samo, da bodo otroci shodili, samo, da bodo končali osnovno šolo…nikoli dokončana zgodba.
Doma pa so borjači vse bolj in bolj samevali. Otroški vrišč je izgineval…Dovozne poti so se sicer asfaltirale, toda vedno redkeje se je po njih kdo vozil. Lesena kolona, pa čeprav je bila iz hrasta je že davno sprhnela. Nihče je ni več popravljal. Ko je končno padla iz tečajev jo nihče ni več obnovil. Zgleda, kot da jo sploh nikoli ni bilo.
Kovček 