Tatjana Maskel – prva slovenska psihiatrična medicinska sestra v Brisbaneu.

Foto: Simbolna ilustracija UI za Tatjano Maskel

V zgodovini slovenskega priseljevanja v Avstralijo se pogosto spominjamo tistih, ki so bili vidno dejavni v slovenskih društvih, pevskih zborih ali na kulturnih prireditvah. Manj pa vemo o tistih, ki so zaradi poklicnih obveznosti in družinskih razmer živeli nekoliko odmaknjeno od rojakinj in rojakov, pa vendar pomembno prispevali k razvoju družbe, v kateri so živeli. Ena takšnih je bila gospa Tatjana Maskel, rojena Pirc, ki si zasluži, da ostane v kolektivnem spominu Slovencev v Avstraliji.

Rodila se je 13. januarja 1931 v Ljubljani in se kot mlado dekle leta 1949 preselila v Avstralijo, kjer se je takoj vključila v zdravstveni sistem nove domovine. Zaposlila se je v Wolston Park Hospitalu, kjer je leta 1950 postala prva psihiatrična bolniška sestra v tej ustanovi. Njena odločnost, strokovnost in človeška toplina so pustile močan vtis tako med bolniki kot sodelavci. Kasneje je svojo kariero nadaljevala v New Farm Clinic, kjer je delala vse do začetka svoje smrtne bolezni.

Tatjana Maskel je bila znana po svoji mirni naravi in predanosti delu, zaradi česar je bila med kolegi zelo cenjena in priljubljena. Žal pa je zaradi osebnih in družinskih okoliščin živela precej umaknjeno in se ni aktivno vključila v slovensko skupnost v Avstraliji. Tako med rojaki ni bila širše poznana, kar je bilo čutiti tudi ob njenem pogrebu 31. maja 1984, ko skorajda nobenega izslovenskega okolja ni bilo, ki bi jo pospremil na njeni zadnji poti. Njeni zemeljski ostanki so bili upepeljeni, slovo pa je potekalo v Mater Hospitalu v Brisbaneu, kjer je 28. maja istega leta izgubila dolgo bitko z boleznijo.

Za seboj je pustila sina, hčer in šest vnukov, v domovini pa je v tistem času še vedno živel njen 92-letni oče.

Tatjana Maskel ni bila znana po velikih besedah, temveč po tihih, a odločnih dejanjih. Njen prispevek k razvoju psihiatrične nege v Queenslandu in pionirska vloga slovenske ženske v tej zahtevni stroki si nedvomno zaslužita trajen zapis.

Komentiraj