Foto: Simbolna ilustracija UI za Francko Japelj
Z veliko zamudo sem izvedel, da je 29. maja 1970 v Avstraliji umrla Francka Japelj – ena prvih slovenskih naseljenk v tej oddaljeni deželi. Bila je neporočena, brez otrok, brez bližnjih, ki bi ob njenem odhodu prislonili roko na njen grob in rekli: »Hvala, ker si bila z nami.« Njeno življenje se je sklenilo v tišini, kot življenje mnogih tihih žensk, ki so same odhajale v tujino in tam, v tujstvu, tudi ostajale – ne le telesno, temveč tudi v spominu, ki je počasi bledel.
Ko sem leta 1992 v Melbournu govoril z g. Baziljem takratnem urednikom revije Misli mi je v zvezi s Francko Japelj povedal sledeče:
»Ko sem prišel v Avstralijo, sem jo po prošnji sorodnikov iz Argentine poskušal najti. Iskanje je trajalo leta. Končno sem dobil naslov: ulica v West Melbournu, številka hiše, vse se je zdelo natančno. Z vznemirjenjem, skoraj z upanjem, sem se odpravil tja – a ko sem prispel, me je zadela hladna praznina: ulice ni bilo več. Vse stare hiše, celoten kvart, je bil porušen. Namesto nizkih hišic z lesenimi ograjami in cvetočimi vrtovi – prazno, izravnano zemljišče. Tam, kjer naj bi še nekaj let prej stala Franckina hiša, je bil zdaj le piš vetra in prazen prostor, kot simbol izgubljene povezave z življenjem, ki ga ni nihče zabeležil«.
Bila je doma iz Viča pri Ljubljani. Njen odhod v Avstralijo sega v čas po prvi svetovni vojni – obdobje, ko so številni Slovenci iskali boljši jutri čez ocean. Takrat se o izseljenstvu ni govorilo romantično, bil je beg pred revščino, včasih tudi pred bolečino domačih izgub. Spominjam se, da je njena sestra Roza, poročena Malovrh, živela s svojo družino pod nami na Glincah, v isti hiši, kjer sem preživljal svojo mladost. In prav tam, nekje okoli leta 1935, je prišla »teta Francka iz Avstralije« na obisk. Kot fantič sem jo gledal z občudovanjem – v mojem otroškem pogledu je bila nekaj čisto posebnega, skoraj tuja in obenem domača. Pripovedovala nam je o življenju v Avstraliji – o širnih planjavah, o čudnih živalih, o vročini in trdem delu. Njene zgodbe so nas očarale, poslušali smo jo z odprtimi usti. Nihče takrat ni slutil, da bo čez nekaj desetletij tudi naša pot vodila tja – v isto deželo, kjer je ona poskusila začeti znova.
O Franckinem življenju v Avstraliji vemo le malo. Bila je sama. Najverjetneje ni vedela za , domovinske prireditve, za kulturna srečanja rojakov. Morda je v svoji izoliranosti izgubila stik z jezikom, s prazniki, z domovino. In kako bridko je pomisliti, da bi ji bila prav ta povezanost v starosti lahko v veliko tolažbo. Toda je ni bilo. Morda je vsak dan sedela pred oknom svoje skromne hišice in gledala mimoidoče, s tiho željo po pogovoru, po bližini – ki pa je nikoli ni zares dočakala.
Njena smrt je minila neopazno. Brez oglasov, brez slovesa v domačem jeziku. A zdaj, po tolikih letih, ko o njej spregovorimo, se nekaj vendarle popravi: spomin je oživel. V njej prepoznavamo obraz mnogih njenih sodobnikov – žensk in moških, ki so svojo mladost dali tujini, starost pa dočakali sami, daleč od krajev, kjer so se igrali kot otroci.
Naj ji bo lahka avstralska zemlja. In naj se naš spomin nanjo ohrani kot tih poklon generaciji, ki je brez besed zapustila domovino – in izginila, pogosto brez sledu, a ne brez pomena. Koliko je še takih »tet Franck«, raztresenih po širni Avstraliji… njihove zgodbe čakajo, da jih nekdo poišče. Preden tudi te ulice izginejo.
Kovček 