Foto: Simbolna ilustracija UI za Ludvika Kovačiča
Bilo je leto 1924. Svet še vedno ni povsem okreval po 1.veliki vojni, a mladi Ludvik Kovačič iz Komna na Krasu ni želel čakati, da se prihodnost sama zgodi. V žepu je imel le malo, a v srcu veliko – pogum, voljo in tiho upanje, da bo na drugem koncu sveta našel več kot zgolj delo.
Avstralija je bila takrat še bolj mit kot resničnost. V deželi pod južnim križem ni bilo slovenskih skupnosti, ni bilo znanih obrazov, ni bilo domačega jezika – bil pa je sladkorni trs v Queenslandu, ki ga je bilo treba sekati. Tam je Ludvik začel svojo avstralsko zgodbo, v vročini in vlagi tropov, z rokami, ki so se hitro navadile na trdo delo. Dnevi so bili dolgi, plačilo skromno, a z vsakim dnem je bil bliže svojemu cilju – ustvariti nekaj svojega.
Po letih dela v sladkorni industriji je v Innisfailu doživel tudi enega najlepših trenutkov svojega življenja: tam se mu je pridružila zaročenka Zorka Bitežnik iz Škrbine pri Komnu. Poročila sta se leta 1938 – daleč od doma, a skupaj, in to je bilo dovolj. Skupaj sta preživela najtežja leta, ko je bilo dela malo in so plače komaj zadostovale. Ludvik je moral večkrat menjati službe – preselil se je v zvezno državo Novega Južnega Walesa, kjer se je zaposlil v rudniku v kraju Captain Flats. To so bila leta trdega življenja, a tudi leta, ko se je kalila vztrajnost.
Ko sta si končno izborila boljše življenje, sta se ustalila v Sydneyu, kjer sta na Argyle Street odprla stanovanja za samske moške – nekakšen dom s polno oskrbo. Zorka je skrbela za vodenje gospodinjstva, Ludvik pa je medtem delal v pristanišču. Čeprav je bil po poklicu mesar, tega poklica v Avstraliji skoraj ni opravljal. Toda delo je bilo delo, in Ludvik se ni nikoli izogibal naporu.
Ko se je upokojil, sta se z Zorko preselila v mirnejši Cremorne, kjer sta preživela zadnja leta svojega skupnega življenja. V tujini sta ustvarila dom, vzgojila dva sinova – Edvina in Briana – in postala tihi gradnik nove slovenske prisotnosti v Avstraliji, še preden je tam sploh nastala prva prava slovenska skupnost.
Ludvik Kovačič je umrl 27. novembra 1987 v North Shore bolnišnici. Za njim so ostali ljubljeni – žena Zorka, sinova, sestra v domovini – in zgodba človeka, ki je v tišini, a vztrajno, oral ledino slovenske prisotnosti na drugem koncu sveta.
Kovček 