Foto: Simbolna ilustracija UI pogreba Roberta Bačiča
Ko so se 28. marca 2018 ob eni popoldne zbrali člani Slovenskega društva Jadran na pokopališču Keilor, so v tišini in s spoštovanjem pospremili v večnost svojega rojaka Roberta Bačiča. Pokopan je bil v skupni slovenski grob, številka L942 – v zemljo, ki v Avstraliji združuje tiste, ki so v tujini preživeli življenje brez domačih korenin, a zvesti slovenskemu izročilu.
Robert Bačič, ki je umrl 27. oktobra 2015 v starosti 77 let, je bil eden tistih slovenskih izseljencev, ki so v novi domovini ostali brez svojih najbližjih. V Avstraliji ni imel nikogar od sorodnikov. Njegovo življenje je bilo skromno in samotno, a kljub vsemu ni bilo povsem brez topline in pripadnosti. Ena redkih stalnic, ki ga je povezovala s Slovenijo in rojstno domovino, je bilo Slovensko društvo Jadran.
Tam je našel prijatelje, tam je pel v zboru Planika, in tam je našel svojo skupnost. Glasba je bila zanj ena redkih tolažb, ki so segale globlje kot vsakodnevna rutina. Ko so mu pevci Planike zapeli ob odprtem grobu, so njegove življenjske tišine dobile svoj poslednji, ganljiv odgovor.
Veliko hvaležnost si zasluži gospa Romana Zetko, predsednica društva Jadran, ki je z veliko srčnostjo uredila vse potrebno za njegovo zadnje slovo. Društvo je poskrbelo za pogreb, za dostojen konec poti nekoga, ki je bil – čeprav daleč od doma in brez bližnjih – še vedno del slovenske skupnosti.
Robert Bačič je živel tiho, preprosto in sam. A ob koncu se je izkazalo, da ni bil pozabljen. Bil je eden izmed nas. Ena izmed tistih tihih duš, ki jih v tujini nosi življenje mimo pogledov, a jih skupnost ob pravem trenutku le prepozna kot svoje.
Kovček 