Foto: Simbolna ilustracija UI za Palmiro Žužek, sestro pesnika Berta Pribca
V nedeljo dopoldne, 10. februarja 1991, se je v Woden Valley bolnišnici v Canberri končala življenjska pot Palmire Žužek, rojene Pribac. Stara je bila komaj 45 let. Njena smrt je prizadela številne, predvsem pa moža Jožeta in njunih pet otrok, od katerih je bil najmlajši Daniel star le enajst let.
Palmira se je rodila 6. decembra 1945 v vasi Sergaši na Koprskem, v številčni družini Simona in Terezije Pribac, rojene Dodič. Bila je ena izmed trinajstih otrok. Usoda jo je že mlado popeljala v svet – leta 1965 je emigrirala v Avstralijo, kjer se je v Melbournu poročila z Jožetom Žužkom, rodom z Dolenjske. Skupaj sta si ustvarila topel dom in družinsko življenje, ki pa ga je pretresla bolezen.
Približno leto in pol pred smrtjo je Palmira zbolela. Prestala je zahtevno operacijo, ki ji ni prinesla želenega okrevanja.
Palmira je v Avstraliji živela v krogu delno razseljene družine. Tam sta bila tudi njen brat, priznani pesnik Bert Pribac, eden najbolj znanih Slovencev v Avstraliji, ter sestra Marija, poročena Tembli. Dve sestri sta ostali v Italiji. Zanimivo – čeprav je bil Bert Pribac glasen priča slovenske besede v Avstraliji, o svoji sestri Palmiri ni pogosto govoril. A njuno sorodstvo je zdaj, po Miri, dobilo poseben in dragocen pomen.
Palmira – v krogu domačih ljubkovalno imenovana Mira – je vse do bolezni živela predano življenju žene in matere. Bila je preprosta, a pokončna žena, ki je z vso ljubeznijo in požrtvovalnostjo skrbela za družino in dom. Njeno slovo je bilo ganljivo. Pogreb je bil na Gungahlin pokopališču, kjer so se od nje poslovili številni prijatelji in rojaki.
Posebej ganljiv je bil trenutek, ko je tamkajšnji ženski zbor zapel pesem »Kje so moje rožice«, v spomin na mater, ki je svoje otroke prezgodaj zapustila. Predsednik slovenskega društva v Canberri, g. Lojze Kavaš, je ob grobu povedal nekaj lepih in toplih besed, nato pa vse zbrane povabil v slovenski klub na pogrebščino, ki jo je odbor pripravil v čast pokojne.
Palmira Žužek je bila ena tistih tiho živečih žensk, ki s svojo predanostjo družini in slovenski skupnosti , prav za tgo skupnost naredila veliko. Čeprav njeno življenje ni bilo povezano z velikimi javnimi uspehi, je bilpo njeno srce, polno skrbi za druge, in tiha moč v težkih trenutkih ji zagotavljata mesto v spominu vseh, ki so jo poznali – in tudi v tistem širšem spominu slovenske skupnosti v Avstraliji.
Kovček 