Foto: Simbolna fotografija UI za Janeza Kvedra
Življenje Janeza Kvedra je bilo kot dolga, vijugasta pot, ki se je začela med gorami rodne Bohinjske Bistrice, nadaljevala skozi puščavsko vročino Egipta in vlažno soparo južne Avstralije, nato pa se po mnogih desetletjih zaključila tam, kjer se je vse začelo – v miru slovenskih gora. Njegova pot ni bila le fizična selitev, temveč notranje iskanje smisla in doma, ki ga ni mogla nadomestiti nobena nova dežela.
Janez Kveder se je rodil 11. maja 1910 v Bohinjski Bistrici, v času, ko je bil svet še daleč od miru, ki si ga je kot starejši mož želel in ga na koncu tudi našel – v svoji domovini. Njegova življenjska pot je bila vse prej kot premočrtna, zaznamovana s pretresi stoletja, vojno in izseljenstvom, a tudi z odločnostjo, zvestobo in tihim dostojanstvom.
Po končani elektrotehniški šoli v Ljubljani leta 1933 je bil vpoklican v vojaško službo, kjer je deloval pri vojnem letalstvu v Skopju. V času, ko je druga svetovna vojna zajela tudi Jugoslavijo, se je Janez znašel v vrtincu zgodovinskih dogodkov. Z delom jugoslovanske vojske in kasnejšo begunsko vlado se je umaknil v Egipt, v eno od tistih begunskih skupnosti, ki so čakale na negotovo prihodnost. Tam, pod vročim puščavskim soncem, se je njegovo življenje za nekaj let ustavilo – ne doma, ne v tujini, a vedno z mislijo na prihodnost.
Po vojni se ni želel vrniti v domovino, ki je postajala del nove, komunistične Jugoslavije. Namesto tega se je zatekel na Zahod, v Anglijo, kjer je spoznal svojo življenjsko sopotnico – Minko, rojeno Kobal iz Idrije. Njuna skupna pot se je nadaljevala še dlje, saj sta leta 1950 iz Londona emigrirala v Avstralijo, v deželo, ki je v tistem času sprejemala tisoče beguncev z evropskih bojišč.
Nastanila sta se v adelaidskem predmestju Woodville, kjer sta preživela večino svojega življenja. Janez se v tamkajšnjo slovensko skupnost ni vidno vključil, a med rojaki, ki so ju poznali, sta bila Janez in Minka znana kot spoštovana in cenjena človeka. Živela sta skromno, a dostojno – zaznamovana s preteklostjo, ki je morda ni bilo vedno lahko deliti.
Ko je Janezu v poznih letih umrla žena Minka, se je odločil, da se bo vrnil tja, kjer se je vse začelo – domov, v Slovenijo. Ni si želel ostati sam v tuji deželi. Vrnil se je v Tržič, blizu svojega rojstnega kraja, kjer je želel preživeti zadnja leta v miru, sredi gora in narave, ki sta mu bili od nekdaj blizu.
Janez Kveder je umrl 1. septembra 1993 v Tržiču. Njegova pot – od Bohinjske Bistrice, čez Skopje, Egipt, Anglijo, Avstralijo in nazaj – ni bila pot uspeha v klasičnem pomenu besede, temveč pot preživetja, odločnosti in nazadnje tudi sprave z domovino.
Kovček 