Foto: Simbolna ilustracija UI za Marjana Savnika

Ko se je 20. februarja 1923 v Škofji Loki rodil Anton Marjan Savnik, ni nihče mogel slutiti, kako razgibana bo njegova življenjska pot. Bil je sin Antona in Marice, rojene Kem. V domačem kraju je obiskoval osnovno šolo, kasneje pa gimnazijo v Ljubljani, kjer se je začel kazati njegov talent in delavnost. Poklicna pot ga je zanesla v Leskovac v Srbiji, kjer je na tamkajšnji tekstilni akademiji tudi diplomiral. A domače šolanje in poklicni cilji so mu prekrižali časi, ki so prinesli vojno in revolucijo.

Marjan je pristopil k partizanom – takšna je bila pot številnih mladih, ki so verjeli v boljši jutri. A povojna slika nove Jugoslavije mu ni bila blizu. Leta 1950 je pobegnil iz domovine v Avstrijo in od tam, z ladjo MV Dundalk Bay, 19. oktobra prispel v Avstralijo – v novo, neznano, a svobodnejše življenje.

Takoj se je zaposlil v tekstilni industriji, v panogi, ki jo je dobro poznal. A nemirnega duha ni dolgo zadrževalo zgolj tovarniško delo. Poskusil se je tudi kot trgovec: nekaj let je poleg službe vodil delikatesno trgovino v Rose Bayu. Ko je to pustil za seboj, je svojo podjetnost preusmeril v trgovino s carinami v Paddingtonu, s čimer si je ustvaril novo poklicno pot in številna poznanstva.

Marjan Savnik ni bil zgolj delaven človek – bil je predvsem človek odprtega srca. Njegovi prijatelji, med njimi tudi Peter Šinkovec iz Engletona in Milan Beribak, so o njem vedno govorili z velikim spoštovanjem. Bil je znan po svoji dobrosrčnosti in pripravljenosti pomagati vsakomur, ki je bil v stiski. Imel je vedno odprta vrata in odprto dlan.

Leta 1989 se je upokojil in se preselil na slikovito obalo južne Novega Južnega Walesa – v kraj Moruya. Žal mu upokojenskih let ni bilo dano dolgo uživati. Zbolel je za rakom na nogi, prestal več operacij, a bolezen je napredovala. Prijatelji so skrbeli zanj in poskrbeli tudi za duhovno tolažbo. Ob njegovi bolniški postelji je duhovnik – njegov osebni prijatelj, pater Fingleton – kar trikrat daroval sveto mašo,

Umrl je 10. decembra 1993 v bolnišnici v Moruyi. Pogrebne molitve je vodil pater Fingleton, ki se je s tem še zadnjič poslovil od svojega prijatelja. Njegove posmrtne ostanke so upepelili v kraju Nowra, v Novi Južni Wales.

Tako se je zaključilo življenje moža, ki je svoje otroštvo preživel pod Loškim gradom, odrasel v času nemirov, se boril, zbežal, ustvarjal in gradil nov svet – in ki je za seboj pustil spomin na dobroto, delavnost in tih, topel nasmeh.

• Živeli in delali so v Avstraliji