Življenje Ivana Žigona, rojenega leta 1928 v Ljubljani, je bilo prežeto s hrepenenjem po svobodi – tako v intelektualnem kot tudi fizičnem smislu. Bil je gradbeni inženir, ki je načrtoval jezove in cerkve na treh celinah, a hkrati pesnik in prevajalec, ki je zadnja leta svojega življenja posvetil jeziku in kulturi. Zavrnjen v domovini zaradi neustreznih »moralno-političnih kvalitet«, se je podal v svet, kjer je s svojim znanjem, delom in besedo ustvarjal tihe, a trajne vezi med narodi in ljudmi. Njegova zgodba je zgodba pokončnega duha, ki ga ideologija ni uspela zlomiti – in pričevalca, ki je sredi tujih svetov ohranil notranji kompas slovenskega človeka
Ivan Žigon, gradbeni inženir, projektant, prevajalec in kulturni delavec, se je rodil 7. novembra 1928 v Ljubljani. Njegovo življenje je bilo zaznamovano z neprestanim iskanjem svobode – tako v mislih kot v prostoru. Oče, sicer prav tako gradbenik, se je zaradi fašističnega pritiska s Krasa preselil v Ljubljano, kjer je Ivan tudi odraščal.
Že kot mladenič je pokazal svojo neodvisno in svobodomiselno naravo. Po koncu druge svetovne vojne je leta 1946 zaradi zavzemanja za demokratične vrednote za kratek čas pristal v zaporu. Kljub temu je vztrajno nadaljeval svojo pot – dokončal klasično gimnazijo in leta 1955 diplomiral na tehnični fakulteti v Ljubljani ter postal gradbeni inženir.
A takojšnjih možnosti za zaposlitev doma ni imel – ne zaradi pomanjkanja znanja, pač pa zaradi takratne zahteve po »moralno-politični primernosti«, ki je ni izpolnjeval. Tako je bil prisiljen postati zdomec. Njegovo strokovno znanje in odprtost v svet so ga vodili po različnih celinah – delal in živel je v Švici, Etiopiji, Zimbabveju in Avstraliji.
Poseben pečat je pustil v Avstraliji, kjer je kot projektant sodeloval pri gradnji jezov na reki Nil in načrtoval več pomembnih objektov: v Liverpoolu pri Sydneyju je načrtoval evangeličansko cerkev za nemško govoreče vernike, v Merylandsu pa je po njegovih načrtih nastala slovenska cerkev sv. Rafaela. Tudi kulturno je bil dejaven: v St. John Parku je za slovensko društvo Triglav izdelal podstavek za poprsje Ivana Cankarja – simbol spoštovanja do slovenskega jezika in literature v tujini.
Bil je poročen z Nemko iz Avstralije in oče štirih hčerk. Leta 1990 se je z družino vrnil v Ljubljano, kjer se je vse do smrti konec junija 2002 posvečal prevajanju tako strokovne kot leposlovne literature. Sodeloval je z založbo SALUK in revijo Svobodni razgovori, kjer je objavljal prevode ter tudi lastne pesmi.
Svojo življenjsko pot, razpeto med stroko, izseljenstvom in umetnostjo, je leta 1994 strnil v knjigi spominov Življenjski izzivi – iskrenem pričevanju o neuklonljivosti duha, ki je iskal svobodo in resnico v različnih jezikih, kulturah in deželah.
Kovček 