Foto: Jože Čuješ v Ljubljani 1989. Levo od njega Lea Deželak strokovna sodelovka na SIM , desno od njega Jože Prešeren, glavni urednik Rodne grude
Ko se je 21. februarja 1923 v delavski družini v Celju rodil Jože Čuješ, ni nihče slutil, da bo fant s Koroške, prek Avstrije, nazadnje v Avstraliji odigral pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega jezika, kulture in narodne identitete. A Jožetova življenjska pot, prežeta z vojno, izseljenstvom in predanostjo skupnosti, je bila prav to – tihi boj za besedo, spomin in prihodnost.
Po končani osnovni šoli v domačem mestu je v Ljubljani zaključil učiteljišče in si kot mlad izobražen človek želel predvsem – učiti. A duh časa mu tega ni dopuščal zlahka. Med drugo svetovno vojno je bil domobranski poročnik, a usoda mu je bila, kot je kasneje sam znal reči, »tisti hip nenavadno mila« – izognil se je vračanju iz Vetrinja in s tem gotovo tudi smrti brez sodbe, kot je doletela toliko njegovih soborcev.
Po vojni je našel zatočišče v britanski zasedbeni coni na avstrijskem Koroškem. V Celovcu je postal urednik časopisa Koroška kronika, soustvarjalec slovenskih radijskih oddaj in zagnan sodelavec pri obnovi Mohorjeve družbe. Zavzemal se je za uporabo slovenščine na dvojezičnih šolah, kar je bilo tedaj drzno in politično občutljivo dejanje. Leta 1947 je izdal Slovensko slovnico za učitelje na dvojezičnih šolah in Pregled slovenskega slovstva, kar dokazuje, da je bil Čuješ vsestranski kulturnik, učitelj in jezikovni navdušenec.
Toda tudi Avstrija zanj ni postala dolgoročni dom. Leta 1949 se je odločil za novo življenjsko poglavje – odšel je v Avstralijo. Najprej v migrantski center Bonegilla, nato kot vodja hostla za novonaseljence v St. Marys pri Sydneyju. Ko so hostel zaprli, se je z ženo Galio, Litvanko, ki se je po njegovi zaslugi naučila tekoče slovensko, preselil v Summer Hill. Tam si je ustvaril dom in zasadil prve semena slovenskega kulturnega življenja v novem svetu.
Njegovo delovanje je bilo vsestransko. Leta 1952 je bil med soustanovitelji mesečnika Misli, verskega in kulturnega glasila Slovencev v Avstraliji. Kmalu zatem je pomagal ustanoviti Zvezo Slovencev, soustvarjal društveni časopis Slovenska kronika in bil v samem vrhu prizadevanj za šolsko izobraževanje v maternem jeziku. Skupaj s patrom Bernardom Ambrožičem je zasnoval Slomškovo šolo, za katero je napisal tudi učbenik Prvi koraki, namenjen pouku slovenščine. Slovenska beseda je bila zanj več kot identiteta – bila je njegovo orodje za povezovanje, za rast, za prihodnost.
Zgodaj je razumel, da se priseljenska skupnost potrebuje svoj prostor. Bil je med prvimi, ki so snovali idejo Slovenskega doma v Sydneyju, čeprav projekt takrat ni bil uresničen. A energija, ki jo je vlagal, ni šla v prazno. Leta 1960 je bil med ustanovitelji Slovenskega društva Sydney, ki je nadaljevalo delo Zveze Slovencev. Njegova ustvarjalnost se je razlivala tudi v umetniške vode – leta 1961 je sodeloval pri režiji Finžgarjeve Verige, prve slovenske gledališke igre na avstralskih tleh.
V sedemdesetih letih se je znova izkazal kot pobudnik: soustanovil je Slovenski klub Triglav ter istoimenski časopis, v 80. letih pa še literarno-umetniško revijo Sodobni razgovori, ki je imela svoj Slovensko-avstralski literarni in umetniški krožek. Bil je tudi radijski napovedovalec – njegov glas je več kot desetletje odzvanjal iz radijskih valov, kjer je pripravljal dvourne tedenske oddaje za slovensko skupnost v Sydneyju.
Še kot član Slovenskega šolskega odbora za Novi Južni Wales je leta 1979 dosegel izjemno zmago: slovenščina je postala priznani maturitetni predmet. Kasneje, po letu 1989, so jo vključili celo v program slavistike na Macquarie University v Sydneyju – sanje, ki so zorele desetletja.
Njegovo delovanje je segalo tudi v mostograditeljske vode – bil je eden prvih slovenskih izseljencev, ki je začel odprto sodelovati s Slovensko izseljensko matico v Ljubljani, kar v času hladne vojne in političnih delitev ni bilo enostavno. A Jože je gledal čez razpoke – njegov cilj je bil povezovati, ne razdvajati.
Leta 1991 ga je zadela kap in zdravje se mu je začelo krhati. Preselil se je v Queensland, kjer mu je predana žena Galia skrbno stregla do konca. Umrl je 8. oktobra 1995 v Brisbanu, star 72 let.
Jože Čuješ je bil tihi graditelj skupnosti, človek za knjigo, oder, mikrofon in tablo. Njegova zgodba je zgodba učitelja, ki ni le poučeval, temveč vzgajal celotno skupnost. Učil je ljubezni do jezika, naroda in sodelovanja. In četudi njegovo ime ne nosi kipov ali ulic, se še danes najdejo mnogi, ki prav zaradi njega znajo reči: »Hvala, da govorim slovensko.«
Kovček 