Foto: Draga Gelt
Na Dobrovi pri Ljubljani, v hišici, kjer so otroci spali v predalih stare mize in na krušni peči, se je 12. januarja 1948 rodila osma izmed devetih otrok – Draga Kos. Družina je živela skromno, a povezana. V otroštvu so si otroci sami izdelovali igrače, peli na krušni peči, ličkali koruzo za slamnjače in pomagali na sosednjih kmetijah, da bi v hišo prišla kakšna skodelica mleka ali kostanj za večerjo. Njihova hišica, preurejena kovačnica, ni imela kleti, a je imela srce.
Oče, ki je prestal italijansko taborišče in nato še nemško prisilno delo, jim je zvečer bral časopis, mama pa jim je s štrudlom iz jabolk, ki jih je pobrala po neurju, dajala občutek topline in sprejetosti. “Vsak človek je nekomu dar,” je Draga zapisala mnogo let kasneje. Ta misel je prežemala vse njeno življenje.
Po osnovni šoli na Dobrovi se je vpisala na učiteljišče, a ker ni bila članica partije, službe doma ni dobila. Mlada, z idealizmom in odločnostjo, je najprej odšla k sestri Tončki v Nemčijo kot varuška. Tam je spoznala strogo nemško družbo in ugotovila, da njena pot vodi drugam – v Avstralijo.
V Melbourne je prispela leta 1968. Prva zaposlitev je bila kot negovalka v zavodu za umsko prizadete otroke v Kew Cottages. Delo je bilo naporno, a otroci so jo vzljubili. Hkrati je začela obiskovati večerne tečaje angleščine za priseljence in se povezala s slovensko skupnostjo. Pomagala je pri učenju otrok v cerkveni šoli in kmalu ustanovila slovensko šolo pri najstarejšem slovenskem društvu v Melbournu. Tam je poučevala več kot štirideset let – najprej otroke, nato tudi odrasle.
Poučevala je tudi na srednjih šolah in sodelovala pri maturitetnem programu (VCE) iz slovenskega jezika v Viktoriji. Njena učna gradiva, učbeniki in knjige o Sloveniji so postali del šolskega sistema – njena knjiga o zgodovini Slovenije je bila leta 1988 odobrena kot dodatna literatura pri pouku jezika in kulture.
Draga je bila tudi umetnica. Slikala je, pisala prozo in poezijo ter izdala dve pesniški zbirki. Njeni verzi so prežeti s simboliko narave, s čustveno tankočutnostjo in hvaležnostjo do življenja. Eden njenih verzov pravi:
Je pšenični klas kot naše srce?
Bolj je klas poln, zrel, bogat, težak,
prej se skloni, prej se zlomi, prej pade na tla …
Svojo ustvarjalno moč je prelila tudi v folkloro – ustanovila je plesno skupino, s katero je nastopala po Avstraliji. V kulturnih programih je povezovala gib, petje, recitacije in simbolne podobe. Njeno umetniško vodstvo je zaznamovalo desetletja delovanja med Slovenci v diaspori.
Za svoje dolgoletno, prostovoljno delo med rojaki in prispevek k ohranjanju slovenskega jezika in kulture v Avstraliji je prejela najvišje avstralsko civilno priznanje – Red Avstralije (Order of Australia).
Po možu Jožetu, doma iz Velike Polane, je nosila priimek Gelt. Imela sta dva otroka – Erica in Frances, ki sta ji podarila štiri vnuke. Jože je žal preminil med obiskom Slovenije, kjer je tudi pokopan.
Njeno bogato življenje so počastili tudi doma – na Dobrovi so pripravili , razstava o njenem delu . Kulturni delavec Janez Dolinar ji je v eni od svojih razstav namenil poseben prostor, v zahvalo za vse, kar je storila za prepoznavnost Slovenije v Avstraliji.
Draga Gelt je umrla 29. junija 2024 v Avstraliji. A njena sled ostaja živa – v knjigah, učilnicah, spominih, stiskih rok in v verzu, ki ostaja:
Je pšenični klas kot naše srce?
Bolj je klas poln, zrel, bogat, težak,
prej se skloni, prej se zlomi, prej pade na tla …
Foto: Simbolna fotografija UI za Drago Gelt
Kovček 