Foto: Simbolna ilustracija UI za Barbaro Terlikar
Nekje visoko nad avstralskim mestom Darwin, sredi oblaka, miru in tišine, se je 24. junija 1996 tiho ustavilo življenje Barbare Terlikar, rojene Kuščer. Na Quantasovem letalu, namenjenem v Sydney, se je odpravljala na dolgo pot iz Slovenije – z enim samim, velikim razlogom: da bi objela svojega vnuka Petra na njegov poročni dan. A usoda je imela drugačne načrte.
Barbara se je rodila 2. aprila 1914 v hribovski vasici Borjana nad Kobaridom. Bila je ena tistih trdoživih Primork, ki jih je življenje kalilo s preizkušnjami, a hkrati bogatilo z ljubeznijo do doma in družine. S soprogom Ludvikom, ki je umrl dve leti pred njo, sta si ustvarila življenje med strminami Beneške Slovenije, kjer so bile vrednote preprostosti, dela in družinske povezanosti zapisane v vsakdanjik.
Čeprav je njena življenjska pot potekala večinoma doma, se je leta 1975 prvič opogumila in obiskala sina Maria v Avstraliji. Tudi v poznejših letih so bili stiki s sinom, ki je z družino živel v Auburnu pri Sydneyju, živi in močni. A tokratni obisk naj bi bil poseben – udeležila naj bi se poroke svojega ljubljenega vnuka. Vendar se ni več vrnila na zemljo živečih.
Na letališču v Sydneyju jo je čakal sin Mario, a namesto objema je prejel pretresljivo novico – da je mama med letom umrla. Globoko nad oceanom, na poti v nov svet, je za vedno zaspala. Njeno truplo so prepeljali nazaj v domovino, kjer počiva v domači zemlji, v grobu pod Borjano, ki jo je vse življenje nosila v srcu.
Za njo žaluje sin Mario z družino v Avstraliji in sin Vinko v domači vasi Podklop pri Bovcu. Njeno življenje je bilo polno skromnosti, ljubezni in tihe vztrajnosti. Umrla je tako, kot je živela – tiho, nevsiljivo, a z globoko ljubeznijo v srcu.
Morda ni simbolov, mogočnih besed ali nagrobnih spomenikov, ki bi zajeli vso toplino njene duše, a spomin nanjo bo ostal zapisan v srcih njenih najdražjih – in v oblaku nekje visoko nad Darwinom, kjer se je življenje ustavilo s pogledom v nebo.
Kovček 