Foto: Simbolna ilustracija UUI Štefanijo Lasič
V nedeljo, 19. maja 1996, je v bolnišnici St. Georges Hospital v Kewu svojo življenjsko pot sklenila Štefanija Lasič, rojena 23. septembra 1911 v Vrtojbi na Primorskem. Bila je najmlajša med petimi otroki v družini Franca Lasiča, arhitekta po poklicu, in njegove žene Marije, roj. Čučič. Klic tujine, kot pri mnogih primorskih dekletih tistega časa, je zgodaj zaznamoval tudi njeno usodo.
Štefanija, ki so ji domači in prijatelji pravili Fanica, je bila komaj devetnajstletna, ko se je podala v Egipt. Tam si je po zaslugi že ustaljene sestre Ivanke, pozneje poročene in dolgoletne prebivalke Alburyja v Novi Južni Walesu, uspela poiskati delo v Aleksandriji. V letih pred drugo svetovno vojno in še nekaj časa po njej je Egipt ostal pribežališče in delovno okolje mnogih Slovenk, znanih pod imenom aleksandrinke.
Toda po koncu vojne se je politično ozračje v Egiptu spremenilo – tuje delavke niso bile več zaželene. Tako se je Fanica, ki je medtem že dodobra okusila življenje tujke, odločila za novo pot – v oddaljeno Avstralijo. Leta 1956 je prispela v Melbourne, kjer si je s pridnostjo, varčnostjo in trdim delom počasi ustvarila lastno življenje.
Nikoli se ni poročila. Ostala je samska, a nikakor ne osamljena. Njeno življenje je bilo prežeto z dostojanstvom in delovno etiko, ki jo je podedovala že iz domače primorske zemlje. Njena vztrajnost in odločnost sta ji omogočili, da si je z lastnim trudom prislužila stanovanje v melbournskem predmestju East Hawthorn – v času in okolju, ko to za samsko priseljenko ni bila samoumevna pridobitev. Bila je ena tistih tihih junakinj izseljenstva, ki so si z lastnimi rokami tlakovali pot brez bližnjic, a z veliko notranje moči.
Od junija 1993 je Štefanija živela v slovenskem Domu počitka, kjer so zanjo skrbeli z ljubeznijo in spoštovanjem. Umrla pa je v bolnišnici, kjer pa ni bila dolgo časa. Pokopana pa je na na keilorskem pokopališču.
Spomin nanjo ostaja kot tih, a globok opomnik na tisoče slovenskih žensk, ki so se v iskanju boljšega življenja podale na tuje – z malo v rokah, a z veliko v srcu.
Kovček 