Foto: Simbolna ilustracija UI Za Marjana Štoko
21. avgusta 1997 , so se maloštevilni Slovenci iz Melbournain okolice poslovili od Marjana Štoke, človeka mirne narave in skromnega srca. Umrl je daleč od svoje rojstne zemlje, a njegova življenjska pot se je, simbolično in dobesedno, zaključila tam, kjer se je tudi začela – v Sloveniji, na kamnitem Krasu, med borovci in tišino, ki jo je imel tako rad.
Marjan Štoka se je rodil 21. februarja 1931 v vasi Godnje pri Sežani. V iskanju boljšega življenja sta z ženo Zoro, Makedonko po rodu, leta 1952 odpotovala v Avstralijo. Začela sta znova – brez znanja jezika, brez lastnine, a z močno voljo, da si ustvarita skupno prihodnost. Marjan je vse življenje delal kot strugar in se v svojem poklicu izkazal kot zanesljiv in natančen delavec.
Zoro, njegovo življenjsko sopotnico, so mnogi poznali kot odločno in ponosno ženo, ki nikoli ni pozabila svojega makedonskega izvora. Navkljub njenemu vplivu in dolgoletnemu skupnemu življenju na tujem pa je bila Marjanova želja jasna – da se po smrti vrne domov. V Dutovljah, le nekaj kilometrov od rojstne vasi, so ga nazadnje tudi pokopali.
Zakonca Štoka nista imela otrok. Njuna vez je bila tiha, trdna in vseživljenjska. Ob pogrebu je Zora napisala govor v makedonščini, ki ga je po molitvah v cerkvi prebral domačin – ob pomoči navzočih, ki so mu ob težjih besedah priskočili na pomoč. To je bil ganljiv trenutek spoštovanja in sočutja, ki je povezal prisotne v tihem spominu na človeka, ki ni nikoli iskal pozornosti, a jo je s svojo življenjsko držo zaslužil.
Marjan Štoka je eden tistih mnogih izseljencev, katerih zgodbe se ne berejo z velikimi naslovi, a nosijo v sebi pomembno sporočilo – o zvestobi domu, o dostojanstvu v tujini in o končnem vračanju k svojim koreninam.
Kovček 