Foto: Simbolna ilustracija UI za Cirila Vugo iz Brisbana
Letos mineva natanko sto let od rojstva Cirila Vuge, enega najpomembnejših začetnikov slovenske skupnosti v Brisbanu. In hkrati je minilo tudi triinsedemdeset let, odkar se je njegovo življenje prehitro zaključilo. Čeprav nam ni ostala nobena njegova fotografija, njegovo delo govori dovolj zgovorno. Morda si ga lahko predstavljamo, kako v svetlem poletnem dnevu vstopa na tramvaj, tisti klasični brisbanski tramvaj iz petdesetih let prejšnjega stoletja, v srajci s kratkimi rokavi in z nasmehom, a z jasno nalogo – poiskati rojake in jih zbrati skupaj.
V času, ko je Brisbane, danes tretje največje mesto Avstralije, še zadrževal nekaj svojega počasnega, kolonialnega ritma, je v njem že žuborelo novo življenje. Mesto se je širilo, priseljevalo se je vse več ljudi iz Evrope – tudi Slovencev, ki pa so bili raztreseni po različnih predelih mesta in so se pogosto znašli osamljeni in brez pravega stika z rojaki.
Ciril še ni imel avtomobila, a ga to ni ustavilo. Usedel se je na tramvaj ali pa preprosto šel peš, čez žgoče brisbansko sonce, v iskanju slovenskih obrazov. In jih je našel. Z veliko potrpežljivosti, dobre volje in odločnosti mu je uspelo proti koncu leta 1952 zbrati dovolj ljudi, da so pripravili prvo pravo slovensko zabavo v Brisbanu. Tisti večer ni bil le večer plesa, pesmi in pogovorov – bil je trenutek prepoznavanja, domačnosti in tolažbe. Mnogi so prvič po dolgih letih spet slišali pristno slovensko besedo in občutili toplino skupnosti, ki je začenjala rasti.
Leta 1953 je Ciril organiziral prvi sestanek na svojem domu v mestni četrti Albion. Povabil je vse tiste, ki jih je poprej že našel, in jih nagovoril, da naredijo korak več – da ustanovijo slovensko društvo – Planinka . Prišlo je okoli dvajset ljudi. Izvolili so odbor, predsednik pa je postal Ciril sam. Na drugem sestanku so odbor še dopolnili in v naslednjih mesecih začeli z organizacijo družabnih dogodkov. Leta 1954 so priredili dve zelo uspešni prireditvi, zlasti silvestrovanje, ki je postalo legendarno. Takrat so se mnogi mladi slovenski fantje srečali s slovenskimi dekleti, ki so pravkar prispele v Avstralijo – za nekatere so bile te zabave začetek ljubezenskih zgodb, za druge pa prva resna vez s slovensko skupnostjo.
Ciril Vuga je bil tihi graditelj mostov. Ni imel veliko sredstev, a je imel vizijo, pogum in srce. Zanj ni bilo pomembno, koliko ljudi bo prišlo, ampak da bo vsak, ki pride, našel nekaj domačega. Njegov trud je bil temelj, na katerem je nato v Brisbanu zrasla organizirana slovenska skupnost – ena prvih tovrstnih v Avstraliji.
Čeprav nas je zapustil prezgodaj, Ciril Vuga ostaja v spominu kot prvi med tistimi, ki so verjeli, da Slovenec nikoli ni povsem sam – če najde pot do drugega rojaka. In v vročem Brisbanu, kjer so tramvaji nekoč peljali mimo lesenih hiš s širokimi vernadami, je Ciril zgradil nekaj veliko trdnejšega – občutek pripadnosti in skupnosti.
Kovček 