
Foto: Simbolna ilustracija UI za Eda Andlovca
Edo Andlovec, rojen 5. avgusta 1937 v Lozicah pri Vipavi, je bil mož mnogih poti, številnih talentov in velikega srca. Njegova življenjska pot se ni vila neposredno iz Slovenije v Avstralijo, kot je bilo pogosto pri mnogih rojakih – temveč je iz Slovenije vodila najprej v Italijo, nato v Argentino in šele pozneje v Avstralijo, kjer je našel svoj trajnejši dom in številne prijatelje.
Leta 1957 se je v Italiji poročil z izbranko Štefko. Skupaj sta odšla v Argentino, kjer so se jima rodili trije sinovi – Darijo, Paulo in Adrian. Šele 6. septembra 1977 se je družina preselila v Avstralijo, kjer se je Edo hitro vključil v življenje slovenske skupnosti v Brisbanu in postal njen nepogrešljivi član.
Med Slovenci je bil znan po svoji odprtosti, humorju in pripravljenosti pomagati. Mnogi se ga spominjajo po tistem, kako je kmalu po prihodu v Avstralijo – prav po nakupu slovenskega zemljišča – spekel na prostem ognjišču pravi argentinski asado, ki je očaral vse prisotne. Ta simbolni trenutek povezovanja kultur je napovedal Edovo predano sodelovanje v društvenem življenju.
Bil je več let aktiven član društva Planinka, med letoma 1985 in 1988 pa njegov predsednik. V tem obdobju so se zgodile pomembne izboljšave: obzidali so društveno dvorano, kuhinjo in spodnje prostore – vse z veliko osebne žrtvovanosti in Edovega pogona. Bil je človek dejanj, ki se ni ustrašil nobene naloge.
Ko je pomoč potrebovala slovenska radijska skupina, je brez pomisleka stopil v studio skupaj z Albinom in ustvaril priljubljeno »kmečko oddajo«. Če se je kdaj zgodilo, da je ostal v studiu sam, je brez zadržkov začel oddajo z besedami: »Nocoj sem tukaj čisto sam in ne vem ne kod ne kam…« – in jo z vso toplino in humorjem izpeljal do konca.
Edo ni bil cenjen le med slovenskimi rojaki. Njegova povezanost z Južno Ameriko in odprt duh sta ga zbližala tudi s špansko govorečo skupnostjo. Velika udeležba prijateljev iz Latinske Amerike na njegovem pogrebu v cerkvi sv. Marka v Tnali je dokaz, da je njegovo srce presegalo narodnostne meje. Pokopan je bil na pokopališču v Godni, kjer so se od njega poslovili številni prijatelji in znanci.
Za njim žalujejo žena Štefka, sinovi Darijo, Paulo in Adrian, ter vnuki. Njegovo življenje ostaja svetel zgled predanosti, delavnosti in človeške topline.